Albanija – dežela mnogih obrazov … Težko jih je poimenovati. Drugi teden življenja v tej deželi mi je podaril zanimiva izkustva. Prvi teden sem bila potujoči gledalec. Kamor koli sem šla sem samo gledala in poslušala. Zanimivo izkustvo je bil jutranji utrip mesta, ki sem ga opazovala na poti v cerkev. Do cerkve je dobrih štirideset minut hitre hoje. Moški sedijo v kavarnah ob cesti in debatirajo. Ženske hitijo – Bog vedi kam vse. Otrok skorajda ni na ulicah. Redki moški hitijo z lopatami na prostor kjer potem čakajo, da jih bo kdo povabil v službo. Jutranje ure na mestnih ulicah so zanimive. Kavarnarji pomivajo pred svojimi bifeji. Ženske, ki so zaposlene kot cestarji, pometajo ceste z velikimi sirkovimi metlami in pobirajo smeti po pločnikih in parkih. Glavne ceste skozi mesto so vsako jutro pomite, da ni preveč prahu.

Ljudje posedajo po ulicah in čakajo, da jih kdo povabi v sluZanimiv je utrip mesta proti osmi uri. Na vsakem vogalu ulice sedijo moški, ženske in prodajajo vso mogočo šaro in poljske oziroma vrtne pridelke. Tiho, nevpadljivo ponujajo svojo ‘robo’ in upajo, da bodo prodali vsaj nekaj svežih fig, cigaret, ki jih štejejo ali pa , da si bo kdo zaželel preveriti svojo težo in bo stopil na ‘javno’ tehtnico. Mnogi sedijo tako cel dan in čakajo, to je njihovo delo.

Stojnice s sadjem so za vsakim vogalomNekaj podobnega se dogaja na tržnici. Fantiči stari šest do dvanajst let so zaposleni, kot nosači bolj premožnih kupcev (kot smo mi iz misjona) z odnašanjem kupljenih stvari in prodajo vrečk. V začetku tedna sem šla s sestro in šoferjem večkrat v nabavo, ki je prava mojstrovina. Že sama vožnja na tržnico zahteva od šoferja izredno izurjenost. Tu vozijo pretežno moški. Pravil ni. Vsak si jih prikroji po svoje in zmaga tisti, ki je bolj sposoben skregati se. Tržnica je mravljišče ljudi. Prodajalci čepijo, sedijo, nekateri stojijo pri svoji košari, gajbi, vreči, ki je polna ali tudi ne. Na bolj urejenem delu tržnice, kjer so pridelki dražji, pa je vse boj urejeno. Najbolj grozljiv je pogled na stojnice kjer prodajajo meso živih živali. Zelenjave in sadja je tu veliko, a ima svojo ceno. Za potrebe misjona se kupuje vsa zelenjava in sadje, ker je zemlja v vasi slaba in suša huda. V letošnjem poletju je do zdaj deževalo dvakrat. Danes se je ohladilo. Vse do sedaj smo imeli čez trideset stopinj vročine in na tone komarjev, ki mi še niso dovolili, da bi noč prespala, ne da bi jih pobijala.

Če se še malo vrnem k jutranjim mašam, lahko napišem da so vedno lepo oblikovane. K maši pridemo predvsem misjonarji – okoli dvajset sester in bratov različnih skupnosti. Maša je v albanščini, pridiga v italijanščini, petje pa v obeh jezikih. Vsako jutro se slovesno pozdravljamo, kot da se že vsaj nekaj let nismo videli. Župnik je Italijan, zelo temperamenten in pozoren do vsakega novega prišleka. Misjonarji imajo po večini svoje skupnosti v središču mesta in delajo z ‘elito’. S s. Almuth sva edina skupnost na obrobju mesta, kar ima gotovo prednosti pri delu z ubogimi. Enkrat na teden imamo mašo v naši kapeli. Kapela je zelo majhna soba, tako, da imamo komaj vsi prostora v njej. Otroci radi pojejo in sodelujejo. Peščica otrok je krščenih, večina pa jih je kar tako pri maši, ker jim je lepo.

Sestre so našle Mirija in ga pospremile v naš domTe dni pričakujemo tri nove otroke. Včeraj je bila tu babica s šest letno vnukinjo pred katero je rekla, da deklice ne mara več. Torej, če deklice ne bomo sprejeli v dom, jo bo prodala. Seveda, bo deklica dobila svoj prostor in novi dom in upam, da ji bo lepo, le dokumente bo potrebno urediti. Mama je deklico zavrgla in odšla v tujino s trebuhom za kruhom. Vsak otrok, ki je pri nas ima svojo grozno zgodbo. Predvsem so težke zgodbe otrok, ki so temnopolti in nekaterih deklic, ki so že bile zlorabljene in je to tudi sodno dokazano.

Otroci imajo radi svojo malico. Ta teden sem delala v vrtcu. Prvi dan mojega dela je bil za otroke prvi dan vrtca. Si lahko predstavljate: trideset jokajočih štiri in pet let starih otrok. Čisto nič jih nisem razumela; čistilka, ki je delala z menoj nima pojma o delu z otroki. Po petih urah otroškega joka nisem slišala nič drugega več kot jok. Čez teden so se umirili in pokazali bolj sončen obraz. Otroci so izredno simpatični. Črni in beli. Pridni in poredni. Najbolj zanimive so njihove malice, ki jih prinesejo s seboj. Če bi naši otroci jedli kaj podobnega bi imeli vsi salmonelo in še kaj, inšpekcija pa bi gotovo zaprla vrtec. Otroci prinese s seboj v torbici sandale, prtiček iz blaga in v časopisen papir zavito klobaso in kruh. Nekateri ocvrta ali kuhana jajca, sir, paradižnik, kumaro in pol litra vode v stari plastični steklenici. Deklica iz vrtcaVsebina malice je večja ali manjša glede na premoženje staršev. Redko kateri otrok ima s seboj čips ali bobi palčke. Bonbonov še nisem videla, da bi jih kdo imel. Oblečeni so srčkano. Fantiči pridejo s kravato, deklice v krilcih s čipkami in raznimi okraski. Žal mi je, ker ne poznam dela s tako majhnimi otroki in se skorajda ne znajdem. Naučila sem jih bans o ‘kranjsem’ Janezu, ki gre v planine. Če ne gre drugače jim kar po slovensko povem kaj želim, da delajo. Otroci me debelo gledajo, jaz pa njih – in gre.

Naslednji teden upam, da se bo razrešil problem z vrtcem in bodo otroci dobili albansko vzgojiteljico, jaz pa bom opazovalka dela v vasi. Kot kaže, se bodo v prihodnosti zgodile nekatere spremembe med zaposlenimi in bom morda, tako upam, tudi jaz dobila bolj jasno vlogo in bolj določeno delo. V teh dveh tednih sem bila skoraj vsak dan na kakšnem sestanku, kjer se je veliko govorilo iz različnih zornih kotov o prodanih, zlorabljenih otrocih in dekletih.

Dom za dekleta v gradnjiAlbanienhilfe Weilheim želi v prihodnosti podpreti projekt otroške vasi, kjer živimo, in izobraževalni in bivalni center za dekleta, katerega gradnja se je v teh dneh pričela. Torej, velik finančni zalogaj in kot navajajo predstavniki krovne organizacije, je vse težje zbrati dovolj denarja za vse potrebe.

Življenje preprostih ljudi na bregu reke sredi mestaMesto Elbasan ima 80 000 prebivalcev in od tega je 60% brezposelnih. Obstajajo uradni podatki, da je iz mesta prodanih vsako leto preko 3000 otrok v različne evropske države. Seveda se predvideva, da je to število še večje, ker mnoge žene rojevajo doma in otroci nimajo državne identitete. Država domove za otroke zapira, ker ‘nima’ denarja za vzdrževanje. Pred dnevi sem bila na Za našo ‘vasjo’ se pasejo krave in kozesrečanju predstavnikov humanitarnih organizacij, kjer se je govorilo o poteku prodaje otrok in ozaveščanju staršev kam, komu in čemu jih prodajajo. Odprlo pa se je široko vprašanje: kako integrirat najdene otroke v matične družine oziroma kje bo njihova prihodnost.

Ob vsem tem se počutim majhno in nemočno, nesposobno slediti vsem pričakovanjem, ki pomenijo odpoved moji lastni viziji in zamisli v toliko, da sprejmem dobro, ki je prisotno in poslušam, kaj še bo. Na trenutke sem nepotrpežljiva sama s seboj in z nerazumevanjem jezika, ki ga ljudje okoli mene govorijo. Govorijo se vse mogoči jeziki, le slovenščine nihče ne razume. Pa vendar sem bila presenečena, da sem sredi ulice slišala svoje ime in pozdrav dobro jutro. Prvi teden sva šli s sestro od maše in skozi mesto se je proti Sloveniji vračal župnik iz Šmarjete. Prepoznal me je in se ustavil, da sva se pozdravila. Svet je majhen. Naj bo Božji in lep. Lep pozdrav.

s. Slavka