V nedeljo, 2. oktobra 2022 je g. župnik Andrej Jemec povabil s. Ivanko v njeno rojstno župnijo Žiri. Ob tej priložnosti se je odvjal naslednji pogovor:

1. Kakšni so vaši spomini na otroštvo v Novi vasi?

Spomini so zelo lepi in rada mislim nanje. Doma nismo živeli v razkošju, ampak v skromnosti, čeprav se tega nisem zavedala. Mama je tako poskrbela, da nismo bili lačni. Ata je bil strog, mama pa je bila srce družine. Otroci smo si morali med seboj pomagati, delati – in kar tudi spada zraven smo se tudi stepli, skregali, jokali, potem pa smo se spet radi imeli. Najbolj zanimivo pa je bilo, ko smo naredili kakšno lumparijo. Med šolskih letom sem hodila v kljeklarsko šolo, v počitnicah pa smo nabirali borovnice, gobe, da smo si lahko kupili knjige in zvezke za šolo.

Na našo mamo so se mnogi iz vasi radi obračali: berači, ostareli, ki so potrebovali pomoč, bolniki in umirajoči. Poskrbela jim je duhovnika in vse, kar je spadalo zraven, ob njih molila in bedela ob njihovi zadnji uri. Lahko rečem, da me je njen zgled spremljal v nadaljnje življenje.

2. Kako so vas otroke takrat starši krščansko vzgajali?

Ne toliko z besedami, ampak s svojim življenjem in dejanji. Predvsem je to bila mama. Bila je globoko verna. Kot je sama prejemala moč v molitvi, sveti maši, pri kateri je vedno prejela tudi sveto obhajilo, to je dala kot popotnico tudi nam otrokom. Molitev je bila vedno na prvem mestu: zjutraj in pri obedih, zvečer pa je bila malo daljša, pri kateri je mama vedno klečala. Skupaj smo hodili k maši in to ne samo ob nedeljah, ampak včasih tudi med tednom. Enkrat na leto smo skupaj kot družina šli na romanje. Na pot smo šli v soboto zjutraj, v nedeljo popoldne pa smo se vračali. Noč je mama vedno prečula pred Marijinim oltarjem, otroci pa smo skupaj z drugimi romarji prespali na tleh v zakristiji. Največkrat smo šli na Brezje, na Sveto Goro, enkrat pa tudi na Trsat. Določeni prazniki so imeli pri nas vsak svojo vlogo, npr. šmarnice, Miklavž…, najlepši praznik in s tem praznovanje je bilo za Božič. Tako lepo tega nisem nikjer drugje doživela. Mama je imela še eno lepo navado: pred vsakim šolskih letom ali če je kdo šel za dlje časa od doma, je vsakega blagoslovila in izročila Mariji.

3. Kakšni so bili vaši mladostni načrti glede vašega poklica?

Po končani osnovni šoli sem se takoj zaposlila v Kroju(?). Zaposlena sem bila 7 let. Kot večina deklet sem v tem času začela razmišljati, kako bi bilo lepo, če bi dobila kakšnega dobrega fanta, se z njim poročila in ustvarila veliko družino. Pa je imel ljubi Bog drugačne načrte z menoj.

4. Kako ste se odločili za redovni poklic in kako ste izbrali ravno Šolske sestre de Notre Dame?

Na redovni poklic sem začela misliti pri 18 letih. Sprva sem to misel odbijala, upirala se mi je, zato sem Gospoda prosila, naj me pusti pri miru in pokliče tiste, ki so bolj primerni. Ob ponovnem in ponovnem razmišljanju pa sem začela popuščati v svojem upiranju, tako da sem že sama sebi postavili vprašanje, kje bom v življenju lahko več dobrega naredila ali v zakonu ali v redovnem življenju. Jasno sem spoznala, da v redovnem življenju in zato sem se po 4 letih boja odločila za redovno pot.

Druga, nič manjša skrb, ki sem jo imela, je bila: kam se obrniti. Iti v misijone? Mati Terezija iz Kalkute me je zelo privlačevala, a kaj, ko nisem imela pogojev, da bi šla k njej. V Sloveniji pa nisem poznala nikogar. Vsepovsod sem iskala, da bi kaj našla. Obiskala sem kar nekaj redov, a se nikjer nisem dobro počutila. Nazadnje pa sem v semenišču v Vipavi srečala Notredamke. Prišla sem v stik s predstojnico in se po pogovoru z njo dokončno odločila. Pustila sem službo in vstopila k sestram na gradu Strugu pri Otočcu. Šele tukaj sem izvedela, da so notredamske sestre delovale tudi v Žireh. Povabil jih je takratni župnik Ivan Pečnik. Svoj dom so si uredile v starem župnišču, vodile gospodinjsko šolo, imele internat in otroški vrtec. Že po štirih letih njihovega delovanja jih je izgnal okupator z drugimi domačini iz Žirov. Prav zaradi teh razmer sem vesela, da sem Notredamka.

5. Na katerih področjih in v katerih krajih ste kot sestra delovali?

Največ let sem bila na Dolenjskem, največ na gradu Struga pri Otočcu, od koder pa se je skupnost leta 1986 preselila v Novo mesto. Približno tri leta in pol sem bila v Ljubljani, enako obdobje tudi v Ilirski Bistrici. Za tri mesece sem bila poslana v Banat, v škofijo Zrenjanin, k sestram, ki so potrebovale pomoč. Moje delo je imelo širok obseg, saj sem bila zelo aktivna in sem imela veliko energije.

Kmalu po noviciatu mi je bilo zaupano delo z bolnimi in ostarelimi sestrami, večino dneva pa sem ob tej skrbi preživela v delavnici šivanja cerkvenih paramentov. V Novem mestu se je moje delo še razširilo. Hodila sem na obisk k ostarelim in jim prinašala sveto obhajilo. V skupnosti smo organizirale za osnovnošolske otroke pripravo na Božič z delanjem adventnih venčkov in butaric za Cvetno nedeljo pred Veliko nočjo, v času krompirjevih počitnic pa peko piškotov.

Na pobudo moje sestre sem začela tudi s tečajem klekljanja za otroke in odrasle v naši skupnosti. Tečaj klekljanj sem imela tudi v Vavti vasi in v Šentjerneju. V Novem mestu smo dvakrat letno gostile tudi srečanja za slepe in slabovidne osebe.

Ob vsem tem sem opravljala tudi razna hišna dela. Tudi predstojniška služba mi je bila zaupana. Zato lahko rečem: rada sem delala, čeprav mi včasih kakšna stvar ni bila ravno po volji. Hvala Bogu za vse. Sicer pa ni važno, kaj delam, ampak kako in za koga delam.

6. Kakšne so osnovne značilnosti vašega reda?

Zibelka našega reda je Nemčija – Bavarska, kjer je bila ustanovljena 24. oktobra 1833. V Slovenijo so prišle sestre najprej v Šmihel pri Novem mestu, in sicer na god sv. Mihaela leta 1886, dve leti kasneje pa v Trnovo-Ilirska Bistrica. Njihovo delo je bilo vzgoja in pouk mladine, zlasti deklet. Začele so z otroškim vrtcem, vodile ljudsko, gospodinjsko, trgovsko šolo in šolo za gluhoneme deklice.

Po drugi svetovni vojni jim je bilo vse to delo odvzeto. Oblast je sestre preselila na grad Struga, samostanske prostore pa uporabila za svoje namene. V Trnovem pa so bile sestre izgnanke v svoji lastni hiši, a brez poslanstva, ki so ga imele od začetka.

Od takrat naprej se je spremenilo tudi naše poslanstvo. Ker sestre niso smele več poučevati, smo bile vključene v delo po župnijah, v službi Cerkve. Po župnijah so začele poučevati verouk, vodile pevske zbore, prevzemale gospodinjstvo po župniščih, prav tako na škofiji Koper in v Malem semenišču v Vipavi. Sestre so začele izdelovati mašne plašče in vse, kar spada k liturgiji. Dela in potreb je bilo veliko, pa tudi več sester. Danes pa delo ostaja, sester pa nas je veliko manj, čeprav še vsaka dela po svojih močeh.

7. Ali lahko z nami delite kakšen dogodek iz svojega življenja, ki vas je posebej zaznamoval?

Na Strugi smo sestre zelo skromno živele, vendar smo bile kljub temu odprte za potrebe ljudi v stiski. Tako smo se v adventnem in postnem času odpovedale jabolkom.  Sestre, ki niso mogle več opravljati težja dela, so štrikale rokavice, nogavice in druge stvari. Predstojnica je šla v trgovino in kupila razna živila. Iz vsega tega pa smo pripravile kar precej paketov in jih, združeno z obiskom, odpeljale bolnikom, invalidom in pomoči potrebnim, za katere smo vdele, da so v pomanjkanju. S tem smo naredile veselje njim in nam samim.

8. Ali bi se danes še enkrat odločili, da življenje posvetite v redovnem poklicu in zakaj?

Da, še enkrat bi se odločila za isto pot. Nekaj najlepšega je dati svoje življenje Bogu na razpolago za njegove načrte – pa naj bo to v lepih ali tudi v preizkušenj polnih dneh življenja. Vedno bolj se zavedam, kako je Bog dober, usmiljen in potrpežljiv z menoj kljub moji človeških krhkosti. Pogosto ga prosim, naj me ohrani v zvestobi do konca mojih dni.

9. Kaj bi danes svetovali našim mladim, ko se odločajo za svoj poklic? Ali bi kateremu dekletu svetovali, da pogumno odgovori Božjemu klicu?

Vsak poklic, ki si ga želite izbrati, naj bo preprost ali zahteven, bo imel samo tolikšno vrednost in bo osrečujoč, kolikor bo opravljan veselo, ponižno in z ljubeznijo. To še posebej velja za duhovni poklic. Glede odločitve za duhovni poklic pa mislim tako in reči moram najprej, da to velja tako za dekleta, kot za fante. Bog je vedno prvi, ki kliče. Morda se tega niti ne zavedamo. Uporabi pa lahko tudi drugega človeka ali kaj drugega, da mu pomaga odkriti Božje povabilo. Jezus s povabilom tudi odločno pravi: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj.« Jezus zastavi še eno pomembno vprašanje: »Ali me ljubiš bolj, kot vse drugo?« Draga fant in dekle, če bosta kakor apostol Peter iskreno izpovedala: »Gospod, ti vse veš, ti več, da te ljubim,« potem pridita, in hodita za Jezusom. Ne pred njim, ampak za njim! To pa zato, da bosta lažje izpolnila vsak svoje poslanstvo, za katero vaju je poklical. Jezus tudi pravi, da je žetev velika, da pa je malo delavcev. Zato pogum vsem, ki čutijo duhovniški ali redovniški poklic. Poslanstvo je veliko. Fantje, zgled dobrega duhovnika imate pred seboj. Ali se tega zavedate? Dekleta, tudi redovnice imamo v službi Cerkve veliko poslanstvo, zato: pridružite se nam!

10. Kaj bi iz vašega bogatega duhovnega življenja svetovali nam glede našega odnosa z Bogom?

Sveto pismo pravi: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi.« Morda premalo mislimo, da se bo naša pot življenja enkrat iztekla. Kje, kako in kdaj bo naša zadnja postaja, pa ne vemo. Zato svetujem sebi in vam: živimo tako, da bomo na koncu veseli, zadovoljni in srečni.

Še enkrat bom omenila svojo pokojno mamo: v njeni zadnji bolezni sem jo vprašala, če se boji umreti. Odgovorila je: NIČ, saj nisem nikomur naredila nič žalega. In na drugo vprašanje, kako bo v nebesih, je po daljšem premisleku odgovorila s svetopisemskimi besedami: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo, je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.«

Prizadevajmo si torej za dobro, da nam bo lepo v nebesih!