V sredo, 20. septembra, je bil v Ilirski Bistrici redovniški dan. To srečanje vsako leto znova poveže redovnice in redovnike, ki živimo in delujemo v Cerkvi na Slovenskem. Letošnje je bilo že 32. po vrsto. Srečanje je potekalo v župnijski cerkvi in dvorani ter pri nas, sestrah notredamkah. Geslo letošnjega redovniškega dneva je bilo: “Pojdite na razpotja”.

Redovniški dan se je začel s sveto mašo ob 10. uri. Vodil jo je ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran. Z njim so somaševali škof gostitelj, koprski ordinarij msgr. Metod Pirih, njegov pomožni škof dr. Jurij Bizjak, mariborski nadškof in metropolit dr. Franc Kramberger, ordinarij škofije Novo mesto msgr. Andrej Glavan, zastopnik odsotnega mursko-soboškega škofa in vsi navzoči redovni duhovniki.

Med sveto mašo nas je nagovoril škof gostitelj, msgr. Pirih. Njegov nagovor je bil zelo sporočilen – od prvega stavka naprej, v katerem je izrazil hvaležnost Bogu za nas, za naš klic v redovništvo, za veliko milost, s katero je Bog napolnil naše srce, ko nas je izbral za svoje redovnike in v nas zanetil ogenj ljubezni do Boga in do bližnjega.

Glavni poudarek njegovega nagovora pa je bil na treh razmerjih, ki naj bi bili osnova veselega služenja. Škof je naglasil, da če želimo biti srečni redovniki, si moramo prizadevati živeti v osebnem in prijateljskem odnosu z Jezusom, se hraniti z Božjo besedo, črpati mož iz vztrajne molitve ter živeti tisto medsebojno združenje, ki ima svoj izvir in vrhunec v vsakdanjem obhajanju evharistije.

Drugo razmerje – občestvo med nami redovniki in z našimi predstojniki: redovniško občestvo vključuje tudi osebno privolitev kot izraz prijateljstva, ljubezni, bratstva, sestrinstva in soodgovornosti. “Redovnik naj ne bo nikoli sprt s svojim predstojnikom in prav tako ne predstojnik s svojimi redovniki”, ker je naše življenje in naša služba občestvena, in zato črpa svojo moč in pomen iz celotnega zbora redovniške skupnosti.

Tretje razmerje pa se nanaša na Božje ljudstvo, na ljudi, h katerim smo poslani. Tem moramo prinašati “nagibe za življenje in za zaupanje”, saj je danes to “spričo kulture smrti, apatičnosti in naveličanost” še kako potrebno. Škof je poudaril, da se “ne smemo bati izgorevati za evangelij, pač pa jemati svoje poslanstvo in delo kot svoje najgloblje uresničenje”. “Naše veselje in sreča, ki ju doživljamo v svojem poklicu in potem podarjamo naprej”, pa je lahko tudi možna izbira tistim, ki se odločajo za poklic.

Po maši smo šli v župnijski dvorano, pred katero smo se lahko posladkali z dobrotami, ki so jih bratje in sestre prinesli s seboj. V dvorani so nas najprej nagovorili še ostali škofje.

Nadškof Uran nas je spodbudil k poglobljeni pristni duhovnosti, ki privlači. Vabil nas je, naj bomo odprti in nikdar ozki v svojem življenju in poslanstvu. To velja tudi v odnosu do novih duhovnosti in gibanj, ki nam morejo biti v pomoč. Povabil pa je tudi, naj uporabljamo vsa sodobna sredstva obveščanja – za to, da nas morejo drugi spoznati, predvsem pa za oznanjevanje veselega sporočila, iz katerega se hrani naše življenje.

Nadškof Kramberger je izročil pozdrave apostolskega nuncija v Sloveniji. Po njegovem naročilu nas je nadškof obvestil o pozitivnih rezultatih nuncijevih diplomatskih stikov s predstavniki slovenske vlade in islamskimi diplomati v Bosni in Hercegovini. Vsi izražajo svojo podporo prizadevanjem svetega očeta, ki radikalno zavrača vsako uporabo nasilja. Kratko pa je spregovoril tudi o tem, kako so se redovne ustanove, zveste karizmi svojih ustanoviteljev, vedno znale približati najbolj oddaljenim. Povabil je še, naj bomo pozorni na izzive sedanjega trenutka.

Koprski škof dr. Jurij Bizjak je redovništvo označil kot pričevanje za pogum ter zaželel, naj se nadaljuje sodelovanje in polni odnosi, ki so kako potrebni!

Novomeški škof msgr. Andrej Glavan nas je spodbujal, naj bomo razodetje Božje ljubezni v Cerkvi in v svetu, v katerega smo postavljeni in še naprej gojimo občestveno duhovnost, ki povezuje in gradi edinost.

Odsotnega murskosoboškega škofa je zastopal njegov generalni vikar msgr. Franc Režonja. Povedal je, kako so v času, ko je njihovo področje še spadalo k Madžarski, prav redovniki, redovnice in duhovniki bili hranitelji vere in slovenstva. Zaželel je tudi, da bi še kakšna redovna skupnost prišla v njihovo škofijo.

Svoje pozdrave pa je poslal tudi škof celjske škofije, dr. Anton Stres, ki se Redovniškega dneva ni mogel udeležiti.

Sledilo je pričevanje življenja in dela med zaporniki, ki nam ga je posredoval duhovnik Robert Friškovec, ki dela v zaporih. Povedal je svojo osebno izkušnjo in v kakšnih okoliščinah je odraščal, pa tudi kako ga je Bog iz tega dvignil. Ko ni šlo več naprej, je šel v cerkev, kjer so ga nagovorile tri besede: “bratje in sestre”. Še kot študent je kot prostovoljec delal v zaporih, kot bogoslovec pa si je pridobival izkušnje pastoralnega dela med zaporniki v enem od rimskih zaporov. Prikazal nam je tudi več področij, ki so povezana z njegovim delom v zaporih. To niso samo zaporniki, ampak je to tudi osebje, so Slovenci, ki so zaprti v tujini, prostovoljci, ki mu pomagajo, so domači teh, ki so v zaporih in zaporniki, ko se po prestani kazni vrnejo domov. Vse, ki smo ga poslušali, je predvsem nagovoril njegov odnos do Jezusa Kristusa, iz katerega črpa moč za svoje delo.

Po predavanju pa smo se preselili v naš notredamski trnovski samostan, kjer smo dobili prigrizek. Bolj kot vse drugo pa je bilo pomembno, da smo se lahko med seboj še kaj pogovorili; mnogi so si tudi ogledali prostore obnovljenega Doma matere Terezije, v katerem potekajo še zadnja obnovitvena dela. Razšli smo se po molitvi litanij Matere Božje pred izpostavljenim Najsvetejšim in z Božjim blagoslovom. Morda smem trditi, da ni bilo nič manj sonca v dušah zbranih bratov in sester, kot ga je bilo zunaj, saj nam je bil darovan zares izredno lep sončen dan.

s. Darija Krhin

[Predvajaj]

1 2 ►