Obisk generalne predstojnice s. Rosemary Howarth v naši provinci
Po naših skupnostih se dogaja vedno kaj novega: včasih so to prijetne stvari – kot npr. obisk generalne predstojnice, ali pa to, kar zaznamuje izpuščanje iz rok in oddajanje tega, kar je vsaki skupnosti sveto in ji veliko pomeni in kar pomeni del tiste zgodovine naše prisotnosti na Slovenskem, ki bo – tako upamo – ostala. V ta trenutek se vključuje torej obisk naše generalne predstojnice, sestre Rosemary Howarth, v Sloveniji. Njen obisk je bil namenjen obisku province, predvsem pa srečanju s sestrami, ki so v provinci odgovorne za vodstvo – s provincialnim svetom. Njen obisk je bil predvsem spodbuda za naše delo. Pri nas je bila štiri dni: dva dni je namenila srečanjem s sestrami. Na poti iz italijanske Gorice smo se najprej ustavile na Gradišču pri Vipavi, pri mami naše s. Štefke Bizjak. Nato smo se ustavile v naši največji skupnosti, v Trnovem, zadnji dan pa se je srečala s sestrami v Novem mestu.
Ob obisku naših skupnosti na Dolenjskem je želela videti zibel našega reda v Sloveniji – samostan v Šmihelu pri Novem mestu, ki smo ga 5. oktobra simbolično izročile v dar škofiji Novo mesto. Obiskala je šmihelsko pokopališče, kjer čaka vstajenja 87 sester, ki so bistveno zaznamovale pomen tega, nekdaj našega samostana in šol, ki so bile v njem. Obiskala je tudi grad Struga, kamor so bile sestre iz Šmihela pregnana po vojni in kjer so preživele skoraj štirideset let. Bila je hvaležna za vse te obiske, ki so ji približale našo resničnost in vsaj malo tudi to, kar se je zahtevalo od naših sester v preteklosti in s čimer se soočamo danes.
Sestra Rosemary nam je na srečanjih po naših skupnostih še bolj približala našo mednarodno kongregacijo – to je nekaj manj kot štiri tisoč sester, ki živimo in delujemo v 35 deželah po svetu. Ker to resničnost najbolj pozna, je bilo zanimivo prisluhniti njeni predstavitvi stanja v kongregaciji, njeni rasti, pa tudi o njenem vedno starejšem članstvu, ker je premalo novih poklicev.
Ostala dva dneva pa sta bila namenjena provincialnemu svetu. V molitvi, premišljevanju in pogovoru smo se ustavile ob stanju v provinci, ob tem, kaj nas osebno gradi pri našem delu, pa tudi o težavah, s katerimi se soočamo. Res je, tako srečanje ne more rešiti konkretnih težav ali nalog, je pa velika spodbuda za nadaljnjo pot.
Ker generalna predstojnica končuje svojo službo, smo bile še toliko bolj vesele, da se je ustavila pri nas, saj ji dolgujemo veliko hvaležnosti za njeno veselo služenje kongregaciji in za vse razumevanje, ki ga je pokazala in ga še vedno kaže do naše province.
s. Darija Krhin
