Pozdravljeni,
tisti, ki se na cerkveno umetnost nekoliko bolj spoznate veste, da ima vsaka podoba svetnika ob njem tudi nek simbol. Znamenje, ki natančno pove, kateri od mnogih nebeščanov je upodobljen. Verjetno pa tudi drugi poznate vsaj nekatere. Tako morda mlinsko kolo, ki ga ima sveta Katarina, pa očesi, ki ju na krožniku nosi sveta Lucija. Ogle na katere igra sveta Cecilija, ključe svetega Petra ali pa meč apostola Pavla.
Dovolite, da se pošalim. Zdi se mi, da bi mi, če bi mene kdo upodabljal, pridal v roke napis “zavetnica večnih začetkov.”
Veste, vedno znova se v svojem duhovnem pa tudi siceršnjem življenju zalotim, ko rečem: “Ja, danes pa začnem zares! Danes začnem in pika.” In potem, zdržim dan dva, teden ali dva ter se kmalu zavem, da sem še vedno oblečena v železno srajco, ki ji rečemo tudi stara navada. Mogoče je ta celo v tem, da potem spet rečem: “Da, Gospod, tokrat pa čisto zares začnem!”
Ritem življenja, menjava dneva in noči in ne nazadnje vedno isto prehajanje iz enega časa v drugi čas Cerkvenega leta kot ga poznamo katoličani, mi govori še nekaj. Morda v tem mojem prizadevanju nisem tako zelo sama in enkratna. Morda pa mi Gospod Bog prav s temi začetki daje nove možnosti – ker pač pozna mojo šibko naravo.
Začeli smo, s preteklo sredo, postni čas. Po pustnem torku je spet prišla na vrsto sreda, ki je s svojim spokornim dejanjem pepelenja poklicala – ne boste verjeli – k novemu začetku.
Bogu hvala! Spet smem začeti znova ter stopiti na pot, ki se ji reče stopnička poboljšanja. Kje naj začnem? Če pogledam v razpored beril za prvo postno nedeljo, lahko preberem o Jezusovih prepirih s skušnjavcem v puščavi. Jezus na prvo preizkušnjo glede nekontroliranega uživanja hrane odgovarja: “Človek ne živi samo od kruha.” Ko mu hudič ponuja slavo in čast, pravi: “Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi.” Na izziv pretiranega zaupanja pa odgovarja: “Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!”
Prav k vsemu se čutim povabljena: k spoštovanju postne postave, ki govori o zdržnosti od mesa na postne petke ter o strogem postu na veliki petek; k zvestobi molitvi in iskanju globljega odnosa z Bogom, sočlovekom in vsem stvarstvom. Prav tako pa tudi k ne izzivanju usode – morda z zmernejšo vožnjo na cesti.
Štirideset dni, kolikor traja postni čas, pa se ja da zdržati.
Jaz bom začela. Kaj pa vi?

Blagoslovljen teden vam želim.