Pozdravljeni,
1. maj, praznik dela. Zdi se, da je bil včasih ta dan z večjimi črkami zapisan v koledarju. V spominu mi je ostala prvomajska budnica. Pihalni orkester nas je že navsezgodaj s koračnicami in narodnimi pesmimi budil v prvomajsko jutro. Včasih so se ustavili pod oknom za delavski razred zaslužnih ljudi – pri nas je to bila gospa Ema. Ne vem, v čem se je odlikovala. Vem le, da so ji posebej zaigrali. Danes menda ni več tako. Gospa Ema je verjetno že umrla, razna gesla in koračnice pa tudi niso več tako zelo moderne. Kaj pa praznik?
Leta 1955 je papež Pij dvanajsti na prošnje, ki so zlasti iz vrst krščanskega delavstva prihajale v Rim, postavil praznik Jožefa Delavca. In danes je ta praznik za kristjane prav tako pomemben kot nekoč. Na 1. maj bogoslužna besedila ne poveličujejo neposredno dela samega, pa tudi ne kakega nedoločnega neznanega delavca. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, tesarju Jožefu. Tega preprostega in pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal sveto družino: Božjega Sina, ženo Marijo in sebe.
Ko sem se z mladimi pogovarjala o liku svetega Jožefa, so mi rekli: “Je podoba pravega očeta. Ni zgubljal besed. Bil je tam, kjer so ga potrebovali in toliko časa, dokler so ga potrebovali. Zavedal se je, da ni sam sebi namen, ampak da je poklican zato, da do odraslosti skrbi za Božjega Sina. Bil je pošten in pravičen mož, skrbnik in delavec.”
Ali verjamete, da sem si zaželela podobnega nagrobnega govora? Da bi tudi o meni kdaj lahko rekli: Bila je pravična, skrbna, delavna – izpolnjevala je svoje dolžnosti in s svojim življenjem pričala za Boga.
Vem, da je pred menoj še kar nekaj dela, če hočem to doseči. Hvala Bogu in modrosti cerkvenih očetov, ki so mi ob začetku maja postavili za zgled delavca Jožefa in še skozi cel mesec njegovo ženo Marijo. Oba sta pošteno in dosledno živela svoje delavsko življenje.
Ko je papež Pavel šesti leta 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela, je med drugim tudi rekel: “Ravno ob času zmagoslavja tehnike in njenih sijajnih uspehov v gospodarski proizvodnji je človek tisti, ki nase osredotoča pozornost filozofov, sociologov in politikov. Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega. Nikoli več delo zoper delavca! Temveč delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva.”
Za gospo Emo in vse, ki so si v preteklosti iskreno prizadevali za blagor delavcev molim, naj jim Gospod da večni mir. Vam pa, spoštovani, ob svetem Jožefu Delavcu in Božji Materi želim, naj Bog blagoslovi vaše delo in prizadevanje.

Pa – lep teden.