Pozdravljeni,
ne dolgo nazaj sem na ljubljanskih ulicah doživela zanimivo presenečenje. K meni je pristopila neznana gospa in rekla: “Gospa sestra, kako je že bilo tisto s posoljenimi repki v gozdu?” Zanimivo kaj ne, kako si človek zapomni zgodbo. Kako bi šele bilo, če bi srne in zajci res prišli na sol!
V evangeliju 3. navadne nedelje beremo, kako je Jezus poklical svoje prve učence. Evangelist Marko poroča takole: “Ko je Jezus šel ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja in rekel jima je: ‘Hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribiča ljudi.’ Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical in pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.”
Ob tem dogodku se mnogi sprašujejo, kaj neki je vsebovalo Jezusovo vabilo, da je bilo tako zelo učinkovito. Nekateri menijo, da je imel Jezus poseben pogled. Drugi mislijo, da je nagovarjal na prav poseben način. Zopet drugi zagovarjajo trditev, da je izžareval posebno moč. Tretji pravijo, da je bila obljuba tista, ki je spodbudila odločitev. Četrti pa, da je to enostavno čudež. Kdo bi upal trditi, da pozna resnico?
Pripovedovali so mi, da sem že pri štirih letih govorila, da bom tudi jaz sestra v samostanu. Točne starosti se sama ne spomnim. Vem pa, da so me redovnice močno nagovarjale s svojo vedrostjo. Vedno, kadar smo prišli k njim na obisk. Spominjam se njihovih veselih obrazov, sproščenosti, gostoljubnosti, čaja in piškotov. In tudi to vem, da sem si velikokrat res mislila: “Tudi jaz bi se rada vedno tako smejala!”
Spoštovani, kaj pa, če je veselje, vedrost tisto vabilo krščanstva; tista sol za moderni svet, ki naj bi utrjevala pot v življenje? Ali ni nekaj velikega, veselega, zavest, da smo odrešeni? Zavest, da ni nikoli tako hudo, da bi ne moglo biti huje?
Vabim vas, da se v tem tednu – takole vsak dan za kakšnih pet ali deset minut umaknemo iz vsakdanjega vrveža. Da se prepustimo Gospodovemu pogledu. Da se skrijemo v svojo sobo ali v tih kot bližnje cerkve ter dovolimo, da nas presoli s svojo milostjo. Da v nas vtre sol svoje ljubezni, da bomo šli okrepljeni in obstojni skozi življenje. Tako bo imela Božja milost priložnost za delovanje, naši obrazi pa bodo pričali o resničnem veselju odrešenosti.

Blagoslovljen teden vam želim