Pozdravljeni,
živeti s starejšimi je lahko pravi blagoslov. Imela sem to milost, da sem poznala eno od mojih starih mam.
Stara mama pa je bila ena tistih starejših gospa, ki so imele vsak dan čas za obisk svete maše. Na tej njeni poti sem jo smela redno spremljati. Klepetali sva o tem in onem in nemalokrat so bile to tudi – kako bi rekla – vzgojne minute. Tisti večeri, za katere sem vedela, da mi jih bo začinila posebna pridiga, mi niso bili prav ljubi. To si verjetno lahko mislite. Včasih sem pozvonila na vratih njenega stanovanja in skozi razporke na zavesah kukala s kakšnim razpoloženjem mi gre stara mama odpret. Ob takih primerih sem videla, da je stara mama ob tem, ko je odprla kuhinjska vrata in šla odpirat, se pokrižala in nekaj zamrmrala. Slaba vest v meni je takoj sprožila verižno reakcijo. Hitrejše bitje srca, spraševanje vesti in misel: “Kako stara mama ve, da zvonim prav jaz? Ali sem bila res tako grozna, da se mora pred menoj križati?” Verjemite, ni mi bilo prijetno. In seveda, sledil je poduk, ki pa niti ni bil tako strog, kot bi lahko – po mojih pričakovanjih bil. Začela sem bolj natančno opazovati in videla, da stara mama naredi znamenje križa tudi takrat, ko me ni bilo potrebno posebej oštevati. Še več – in to mi je le bilo v tolažbo – da spremlja znamenje križa kar vsako odpiranje vrat. Logična posledica je bilo vprašanje: “Stara mama, zakaj? Čemu?” Odgovorila mi je: “Oh, to so me naučili še moja mama. Če se pokrižam preden odprem, potem vem, da prosim Boga za blagoslov temu, ki prihaja k nam.” “Kaj pa, če si slabše volje?” nisem mogla, da ne bi vrtala naprej. “Takrat veš, pa se mi zdi, da mi molitev pomaga, da le nisem tako jezna, kot bi lahko bila.”
Spoštovani, v postnem času smo in vse okrog nas kliče k novemu, drugačnemu življenju. Vse okrog nas nas vabi k poglobljenemu odnosu z nami samimi, z našimi bližnjimi, z Bogom in celotnim stvarstvom. Kako bi to naredili?
V evangeliju beremo, da se je Jezusu ob molitvi na gori Tabor razsvetlil obraz, da je njegova obleka postala bela kot sneg. Da se je ob tem razodelo Božje veličastvo. Verjetno naše molitve ne bodo nikoli dosegle takega zedinjenja z Bogom in verjetno je tudi, da naša ušesa nikoli na tej zemlji ne bodo neposredno slišala Božje pohvale. Toda ne obupajmo! Čudeži se še vedno godijo. Molitev ima še vedno moč, da spreminja naša srca in žlahti naše medosebne odnose. Da ne odpiramo vrat tako jezni, kot bi jih lahko. Da sebe, druge in Boga sprejemamo v vedno večji odprtosti in ljubezni.
Boste poizkusili?

Blagoslovljen teden vam želim.