Pozdravljeni,
nekega spreobrnjenca je prijatelj vprašal: “Kdo je Jezus, v katerega si začel verovati?” “Ne vem,” se je glasil odgovor. “Dobro. Pa vsaj veš, od kod prihaja Jezus, ki mu veruješ? Kdo so njegovi sorodniki? Kaj je učil, kaj je govoril?” Spreobrnjenec je na vsa vprašanja odgovoril, da ne ve in prijatelj je vzkliknil: “Kako potem lahko veruješ, če ničesar ne veš?” “Prav govoriš,” je dejal vprašani. “O Jezusu skoraj ničesar ne vem. Moral se bom še poučiti. Vzrok za mojo vero pa je dejanje, o katerem vem, da ga je Jezus storil zame. Jezus je zame postal človek, je trpel in umrl na križu, tretji dan je vstal od mrtvih in sedaj me spremlja na vsakem koraku. Samo to vem o njem in to me osrečuje.”
Na to zgodbo sem se spomnila, ko se mi je sredi poletja zgodilo nekaj podobnega. S sestrami smo se vračale od maše in na trgu nas je ustavil Jure. Presenetil nas je z vprašanjem: “Kako kristjani imenujete svojega Boga?” “Ja, Bog!” sem ustrelila kot iz topa. “Kako to, samo Bog? Ali nima imena? Zakaj ga ne pokličete z njegovim imenom? Ali sploh veste, kaj njegovo ime pomeni?” Ker med drugim učim tudi verouk, sem odgovorila tako, kot se za katehistinjo spodobi: “Boga lahko kličemo z mnogimi imeni iz Svetega Pisma.Tudi ime Jahve je med njimi, pomeni pa ‘Jaz sem, ki sem’ ali ‘Jaz sem zate tu’.” “Narobe,” je dejal Jure. Pa vendar nadaljeval s spraševanjem: “Kaj pa pomeni Jezus, Emanuel?” Zaslutila sem vedeža v mojem sogovorniku in že nekoliko krotkeje odgovorila: “Emanuel pomeni ‘Bog z nami’!” Odgovor Juretu spet ni bil čisto po volji. Začel mi je razlagati posamezne zloge in glasove, skrite v Jezusovem imenu in jaz sem nekje tam, v malih možganih obžalovala moje nepopolno znanje. In seveda, sklenila, da si ga čim prej izboljšam in osvežim.
Spoštovani, z vsem, kar sem, želim pričevati o tem, da verujem v Jezusa, katerega ime nosi tisoč in en pomen. Toda, bistvo tega, da sem kristjanka in redovnica ni v tem, da bolj ali manj poznam te pomene. Menim, da mojo pripadnost označuje vera v to, da je Jezus prehodil zame in pred menoj pot križa, trpljenja, stiske in smrti. Še več, da me vabi, naj se vedno, ko mi je hudo, zatečem v senco njegovega križa. Pa ne iz sadizma ali želje po uživanju trpljenja, temveč zaradi žarkov vstajenjskega jutra. Jezusovo povabilo: “Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.” ima svojo moč in svoj smisel v popolni suverenosti in gotovosti – Bog je Gospod življenja!
Blagoslovljen teden vam želim.