Spet eden manj – izpit, namreč. Jezus, neizmerno sem ti hvaležna za kolege in kolegice, ki so znali na današnjem izpitu narediti tako prijetno vzdušje, da se nam po uri in pol pogovarjanja sploh ni dalo iz sobe. Pomisli! Človek pa res vedno znova doživi kaj nenavadnega. Hvala ti zanje in prosim te, blagoslovi njihove družine, delo in sploh življenje. Popoldan pa je tudi minil, kot bi mignil. Ko premišljujem o tem, se mi zdi, da bom počasi razumela fenomen večnosti: hip – in že časa ni več. Gospod, tisoč let je pri tebi kot dan, ki je minil ali kot bežeča nočna ura. Meni se tudi zdi, da so dnevi, ki minejo, kot bi pihnil – le kaj se dogaja na tem našem planetu? Čas, ki nam polzi med prsti, trenutek, ki bi ga radi zaznamovali za vedno, hip, ki osreči srce. Vse pa – da bi bil ti bolj poznan in bolj ljubljen.