Vse sem si predstavljala, samo tega ne, da bom zdržala pri molitvi na Brezjah do jutra. Pa ne to, če mi bo uspelo ostati budna, bolj potem to, kako mi bo uspelo imeti odprte oči pri verouku popoldan. Sinoči sva se s sestro odpravili k molitvam na Brezje in rekli: “Največ do štirih, ker, pač, no, tudi telo zahteva svoje.” Pa je bilo prav lepo. Polna cerkev in po rožnem vencu, ki sem ga molila, je bila ura 4:15 in sva rekli: “Kamor je šel bik, naj gre pa še štrik.” In sva ostali. Do konca jutranje maše. Obdarovana s prečudovitim pogledom na Triglav, ki se je nasmihal soncu ob 6.uri, z milostjo mirne in dovolj hitre vožnje, da sva se izognili gneči ob začetku novega delavnika in s prijaznim pozdravom sosester, ki so me ob 7. uri srečale na stopnišču: “Oj, ali si že vstala!”, se je začel zaresni dan. Čakal me je popoldanski čudež pri verouku. Veroučenci so bili tako zbrani in pridni in disciplinirani in – sploh bi lahko govorila v samih superlativih, da sem skoraj sklenila, da bom molila vsako noč z nedelje na ponedeljek. Ej, Gospod, kdo bi rekel: “Malenkosti in slučaj.” Jaz pa upam s prerokom Ozejem reči: “Z vrvicami dobrote in ljubezni me priklepaš!” Hvala. Veš, tisto o vsakotedenski celonočni molitvi – preveč poznam mojega “brata osla” (beri: telesno šibkost), da bi zmogla. Je le pobožna želja po mirnih in uspešnih veroučnih urah. Prosim pa te le, sprejmi moje veselje in srečo ob blagoslovljenem dnevu ter nakloni molitvenim namenom pretekle noči po blagi priprošnji Marije Pomočnice tisto težo in uresničitev, ki bo posvečevala našo deželo. Amen.