Ne vem, če sem ti povedala, Gospod, da sem ta teden dobila vabilo na praznovanje obletnice mature. Vedno znova jamram, da mi zmanjkuje časa in da ga nimam in da ne vem, kaj naj naredim. Hm. Pa ga imam, veš, 24 ur na dan in ko berem tole vabilo vidim, koliko let si mi že dal, da jih živim. Kdo bi si mislil! Ko smo se kot maturanti pogovarjali, da se bomo srečali čez toliko in toliko let, se mi je to zdelo za celo večnost dolgo. Ko danes gledam nazaj – ej, se mi zdi, kot da je matura bila prejšnji mesec. Verjetno se res staram, hi, hi, hi. Sicer pa, zakaj pa ne? Saj pravi sveto pismo, da je starost častitljiva pred teboj. Današnja družba je naredila starost za sramotno in kar neprijetno nam je – ženskam gotovo – če nas kdo vpraša po letih. Pa je to popolnoma brez veze. V letih je skrita modrost, so skrite izkušnje in ne nazadnje, zaradi preživetih let lahko raste hvaležnost in ljubezen – do tebe, Gospod in ljudi, ki me sprejemajo. Zato, Gospod, hvala za teh dvajset pomaturitetnih let! Amen. Aleluja!