Že v nedeljo so se v Stični zbrale katehistinje in katehisti na svojem letnem študijskem posvetovanju. Hm. Kar malo slabo vest imam, ker nisem šla za vse tri dni. No ja, sem šla pa danes. Pa ne sama. Kar pet nas je “javno” zamudilo molitev. Tista Jegličeva dvorana tam v Stični res ne podpira zamudnikov. Človek mora kar “debelo požreti cmok”, ko z zamudo vstopa vsem na očeh. Pa kaj moremo, če nismo natančno prebrale dnevnega reda in nismo videle, da je molitev pred predavanjem pač tudi pred 9. uro. Hi,hi,hi, lahko pa samovšečno ugotovim, da nismo bile prav zadnje. Je to tolažba ali kaj drugega. Naj bo, kar hoče. Predavanje smo pa le slišale celo. “Motivacija pri katehezi” je bil uraden naslov srečanja. Res se mi včasih zdi, da ne znam narediti zanimive ure. Da je toliko drugih stvari, ki otroke zanima, da jih je prav težko pritegniti. Pa spet ni čisto res. Zgodbe poslušajo tako zelo radi, kot jih rada jaz pripovedujem. Samo kaj, ko pa je potem, ko je treba stvar “posodobiti” tako spet nezanimiv del ure. Veš, Gospod, kaj me najbolj krepi pri mojem poučevanju? Dejstvo, ki ga je večkrat poudarjal p. Polikarp, verjetno ga je pa “pogruntal” že kdo pred njim. Glasi se: “Bog je dober in po krivih črtah zelo ravno piše!” Ja, res, veš, Gospod moj, jaz potegujem črte, nekaj se trudim, ma, če ti ne boš popravljal in pisal bolj ravno … To je moje upanje. Da sadim in zalivam, da pa edino ti daješ rast in da sploh ni nujno, da jaz vidim centimetre ali sadove. Naj bo vse moje življenje in delo v tvojo čast in za to, da boš ti bolj poznan in ljubljen. Amen.