V torek, 19. maja 2009, smo na provincialatu v Ljubljani imeli večer, ki je bil s pesmijo in besedo posvečen Mariji. S tem smo sestre želele, da bi vsi navzoči skupaj doživeli nekaj lepih trenutkov, ki bi obogatili naša srca. Taki trenutki skoraj morajo biti lepi, ker nas je skupaj zbrala Božja in naša Mati Marija, kateri je posebej posvečen mesec maj. Naša dekleta so se potrudila in pod skrbnim vodstvom s. Bože pripravila venček Marijinih pesmi. Njim bo dala posebno lepoto harfa, na katero bo igrala Ana, pa orgle, na katere bo igrala Klara in beseda, v katero je bilo položeno mnogo tega, kar čuti človeško srce ob misli na Marijo. Ko pomislim na Marijo ali slišim njeno ime, mi najprej pride na misel, da je mati. In če je mati, je tu zaradi Nekoga, komur je mati. Po Božji zamisli je mati Odrešenika Jezusa Kristusa, ki nam jo je ob slovesu dal tudi za našo Mater. In kako nas Marija nagovarja? Zakaj se zatekamo k njej? Je res samo zato, ker to ‘spada zraven’ k našemu verovanju? Mislim, da ne! Osebno mi je Marija blizu od otroštva, ko me je moja mama učila moliti. Takrat mi je bila blizu, ker je bila tako podobna moji mami: Marija z Otrokom v naročju, jaz v varnem maminem naročju. Ko je naša družina postala večja, smo se vsi skupaj zatekali k Mariji. Lepi so bili večeri, ko smo po truda polnem dnevu, posebej mojih staršev, skupaj molili rožni venec. Nobenega Marijinega praznika ni bilo, da ne bi poromali v njeno svetišče. In ker je bila v vsaki, še tako majhni cerkvi, tudi Marijina podoba, je bilo v njej zelo domače. In če pomislim na samostan? Naša redovna skupnost zelo časti Marijo. In kako jo tudi ne bi, saj je naša ustanoviteljica našo kongregacijo “posvetila Mariji”. Ko nam je 2. vatikanski cerkveni zbor naročil, naj pregledamo svoje redovno pravilo, je v prenovljenih konstitucijah, ki nosijo pomenljiv naslov “Poslane ste”, tudi posebno mesto, posvečeno Mariji. Ne govori o Marijinih krepostih, ki naj bi jih posnemale, ampak dobesedno pravi: “V poslušanju in odprtosti posnemamo Marijo. Častimo jo kot Mater naše kongregacije in ji izkazujemo svojo ljubezen, ko storimo, kar nam Gospod reče.” Program vsega življenja je v teh besedah in program našega vsakdanjega prizadevanja. Dragi naši prijatelji – malo vsega tega bi nocoj rade natrosile tudi v vaša srca; zato, ker čutimo z vami in ker želimo, da bi tudi vam bilo lepo ob misli na Marijo. Lepo povabljeni torej, da skupaj prisluhnemo temu, kar nam želijo povedati pesmi in pripravljeno besedilo. Za sklep: zahvala vsem, ki so sodelovale pri pripravi in izvedbi nocojšnjega večera; zahvala vam vsem, ki ste prišli in z nami podoživeli delček majniškega veselja; vse, kar nas je morda nocojšnji večer nagovorilo, naj ostane v srcih kot lep spomin zato, da nam bo tudi kasneje lepo. Saj so spomini prav za to. Ob koncu smo vsi skupaj povabljeni, da zapojemo še eno pesem, potem pa gremo v spodnje prostore in nadaljujemo – vsaj za kratko – še ta naš skupni večer.