↓

JAVASCRIPT IS DISABLED. Please enable JavaScript on your browser to best view this site.

Domov
Skupnost
Duhovnost
Vrtec Antonina
Kontakt
Intranet
Prijava

Šolske sestre de Notre Dame

Search for:

"Služimo Troedinemu Bogu vse življenje z veseljem!" (bl.M.T.)

Mala veroučna knjižnica
Delovni listi
Video
- Razni
- Pesmi

Domov→Slike

Search for:

Slike

Bog daje rast semenu

11. 6. 2021 s. Darija Krhin

11. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Evangeljski odlomek 11. nedelje med letom s kratkima prilikama o semenu, ki ga človek vrže v zemljo in o gorčičnem zrnu prinaša močno sporočilo o Cerkvi in njeni rasti, v katero smo vključeni mi vsi. Evangelist na koncu odlomka poudari, da je Jezus “govoril besedo v mnogih takih prilikah, kakor so jo pač mogli poslušati; a svojim učencem je posebej vse razlagal”. Zakaj je Jezus govoril v prilikah? O tem so ga spraševali tudi njegovi učenci, ki so bili navajeni govorjenja v podobah prerokov. Pri Jezusu ne gre samo za konkreten in prepričljiv način govorjenja, ampak za to, da s priliko pretrese človekovo srce, da bi človek v srcu doumel Božje sporočilo in se spreobrnil in bi njegovo neverno srce postalo verno. Zato so prilike srce evangelija in v nekem smislu “varujejo Božjo besedo”, da si jo človek lažje zapomni in se je potem spomni tudi brez Svetega pisma v rokah. Prilike nam dajo razumeti, da nas Bog hoče razsvetliti, obenem pa spomniti tudi na tisto negativno možnost, ki jo ima človek, da svoje srce zapre za evangeljsko sporočilo.
Jezus je priliki porabil za ponazoritev Božjega kraljestva, Cerkve. Kadar človek ali skupina ljudi sprejme Boga kot svojega Gospoda in nespornega voditelja, se v njem ali v njih uresniči Božje kraljestvo. To kraljevanje se uresničuje v duši tistih, ki ga svobodno sprejmejo. Pomembno sporočilo omenjenih prilik je, da je rast Božjega kraljestva v nas najprej Božje delo, na nas pa je, da dovolimo, da Bog postane Gospod našega življenja.
Priliki nosita v sebi notranjo skrivnost Cerkve: moč besede, Kristusova navzočnost in delovanje Svetega Duha so tisto, kar daje rast Božjemu kraljestvu v človekovi vesti in njegovem srcu, v družinah, v krščanskih skupnostih. Kot vemo, ta rast ni odvisna od sejalca; ta rast je neustavljiva in nevidna, njeni sadovi pa so vidni v življenju posameznikov in krščanskih skupnosti. Po besedah svetega očeta bo zato “prihodnost Božjega kraljestva, to je, prihodnost Cerkve, prišla le iz moči tistih, ki imajo globoke korenine in ki žive iz čiste polnosti vere … Prihodnost Cerkve bodo tudi tokrat, kakor vedno, na novo oblikovali svetniki. Ljudje torej, ki zaznajo kaj več kakor pa le fraze, ki so ravno moderne … Ostala bo Cerkev Jezusa Kristusa, Cerkev, ki veruje v Boga, ki je postal človek in nam obljublja življenje tudi onstran smrti … Cerkev bo svoje bistvo znova in z vso odločnostjo našla v tem, kar je bilo vedno njeno središče: v veri v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, v pomoč Svetega Duha … (prim. J.R, Uvod).
Po teh trditvah lahko vidimo, da priliki ponazarjata tudi zunanji razvoj Cerkve. Ko je Jezus priliko povedal, je bila Cerkev v resnici kot drobno seme, skoraj nevidna: bili so to dvanajsteri. Danes je svoje poslanstvo razširila po vsem svetu. Sporočilo prilike tistim, ki danes oznanjajo njen nauk, je predvsem v tem, da je skrivnostna moč, ki daje rast Cerkvi, v semenu in ne v sejalcu. Gospod je tisti, ki določa rast kraljestva, oznanjevalec mora pripravljati teren in sejati. Seme bo raslo v moči Svetega Duha, ki je v besedi, ki jo oznanja. Božjo besedo moramo sejati, to je oznanjati, s ponižnostjo in zaupanjem, pri tem pa ne pozabiti, da “eden seje, drugi žanje” in da pogosto pobiramo sadove tam, kjer so sejali drugi.
Resničnost rasti zahteva še nekaj od nas – namreč, da se vprašamo, v kaj zaupamo: v seme ali v Sejalca? V zemljo ali v Gospodarja zemlje in semena? V svoje sposobnosti, učinkovitost in sposobnost organiziranja, ali pa v delovanje Svetega Duha? V spoštovanje časa, ki ga vidi Gospod ali pa v vsiljevanje svojega časa, ker hočemo preveč hitro videti sadove svojega dela? Po drugi strani pa – če je v nas hrepenenje, da bi Božje kraljestvo raslo v našem življenju in v svetu, moramo odklanjati skušnjavo, da smo neprimerni, nevredni in slabo pripravljeni prevzeti svoj delež oznanjevanja. Naša moč je v naši veri in ljubezni, v predanosti Cerkvi in molitvi – v vsem tistem, kar nas povezuje z Bogom, z njim pa z ljudmi.

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Srce, v katerem je vir življenja

10. 6. 2021 s. Darija Krhin

SRCE JEZUSOVO – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Cerkev na praznik Srca Jezusovega takole moli: “Dobri Oče, danes častimo srce tvojega ljubljenega Sina in slavimo izredne darove njegove ljubezni. Naj iz tega vrelca Božje dobrote prejemamo obilje milosti.” Čeprav češčenje Srca Jezusovega ne spada med razodete verske resnice, je prav to češčenje potrditev neskončne ljubezni Boga, s katero spremlja vsakega človeka in vse ljudi. Leta 1956 je papež Pij XII. izdal posebno okrožnico “O češčenju Presvetega Srca Jezusovega”, ki postavlja v ospredje oznanjevanja in pričevanja današnje Cerkve prav Božjo ljubezen. K njenemu odkrivanju nam bo pomagalo tudi branje omenjene papeževe okrožnice, ki je bila letos, ob 50-letnici izida, ponovno izdana. Namen ponatisa je, da bi mogli tudi mi “z veseljem zajemati vodo iz Odrešenikovih studencev”, to je, prejemati nebeške darove, ki jih češčenje Jezusovega Srca razliva v nas: to češčenje nas očiščuje, nas poživlja z nadnaravno tolažbo ter spodbuja h krepostim.
Kot pravi KKC (prim. 478), je “Jezus nas vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas”. Zato je apostol Pavel lahko zapisal: ‘Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe’ (Gal 2,20). “Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje, ‘velja za prav posebno znamenje in simbol tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi’.” Božja ljubezen pa spodbuja našo ljubezen, velikodušnost in pripravljenost za dobro, s čimer človek presega samega sebe – nekako udejanja hvaležnost za to, kar prejema.
Kot vemo, so močno pobudo za češčenje Jezusovega Srca dala videnja svete Marjete Marije Alacoque v času hladnega janzenizma, ki je enostransko poudarjal le Božjo svetost in strogost, zamolčeval pa Božjo ljubezen in voljo, da bi se vsi ljudje zveličali. “Razodetja, ki jih je prejela sv. Marjeta, niso prinesla nič novega katoliškemu nauku. Njihov pomen pa je v tem, da je Kristus Gospod – ko je pokazal svoje presveto Srce – hotel na izreden način priklicati ljudem v spomin skrivnost milostne Božje ljubezni do človeškega rodu. Kristus je jasno in ponovno pokazal svoje Srce kot simbol, ki naj ljudi vabi k spoznanju in priznanju njegove ljubezni. Jezusovo Srce je znamenje in poroštvo usmiljenja in milosti za potrebe Cerkve v naših časih” (Pij XII.).
Tako je zapisal papež Pij XII. pred 50. leti. Vendar pa ni češčenje Jezusovega Srca danes nič manj pomembno, kot je bilo takrat. Pomembno je zato, ker naglaša prvenstvo ljubezni v nasprotju z duhom oholega, pretiranega razumarstva, sebičnosti in uživaštva; ker poudarja prvenstvo prisrčnega notranjega življenja v nasprotju s samo neko zunanjostjo in pomanjkanjem pravega duha; ker v kristjanih prebuja trdno zaupanje, da Bog hoče, da bi se vsi zveličali in da njegova previdnost bdi nad nami; spodbuja pa tudi čut spokornosti in zadoščevanja (prim. A. Strle, Leto svetnikov II.). To je prav gotovo pomembno v našem času. ko se tako močno izgublja čut za greh, ker se je izgubil čut za Boga in njegovo svetost. Po drugi strani pa se prav današnji človek mnogokrat čuti tako brez moči pred vsem, kar se mu dogaja. Zato tudi tako zelo potrebuje spoznanja Kristusa, njegove ljubezni in njegovega veselja. Prav v Jezusovem srcu pa je pred nas postavljeno središče krščanstva, pravi Benedikt XVI. To je res tudi zato, ker “samo s srcem človek dobro vidi”. V svoji Okrožnici “Bog je ljubezen” je zapisal, da “vera, ki se zaveda Božje ljubezni, katera se je razodela v prebodenem Jezusovem Srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – končno edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča in moremo jo udejanjati, ker smo ustvarjeni po Božji podobi”. Zato živímo ljubezen in s tem dovolimo, da Božja svetloba pride v svet” (prim. BL 39), kot nas vabi sveti oče.

Blog, Duhovna misel Leave a reply

MLADI POZOR! Izziv za vas …

6. 6. 2021 s. Irena Jurgec

Mladi fantje in dekleta med 15. in 23. letom lepo vabljeni na duhovne vaje z naslovom SI UPAŠ SANJATI? Duhovne vaje bodo od srede 14. 7. zvečer, do nedelje 18. 7. opoldan v domu matere Terezije v Ilirski Bistrici. Prijave in informacije: irena.jurgec@gmail.com, GMS: 031 485 987.

Obvestila, Obvestila DMT Leave a reply

“To delajte v moj spomin”

3. 6. 2021 s. Darija Krhin

Sveto Rešnje telo in kri – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Ali je res praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi samo nekaj dodatnega v cerkvenem letu, kot menijo nekateri, češ, da je vsaka nedelja, vsaka sveta maša živ spomin Kristusovega telesa in krvi, ki je bilo darovano za nas? Ta praznik nikakor ni samo dodatek, saj je “evharistija srce in vrhunec življenja Cerkve”. Zato je prav, da je tudi poseben dan posvečen tej skrivnosti, v kateri slavimo Gospodov neprecenljivi dar, ki nam je dan v evharistiji. Obenem je povabilo k hvaležnosti in k prizadevanju, da bi evharistijo pogosto in prav prejemali. Pomislili pa naj bi tudi na to, da mnogi kristjani nimajo možnosti pogostnega obhajanja svete maše in prejemanja evharistije, po kateri Jezus razliva milosti odrešenja.
Iz praznične evangeljske pripovedi zvemo, da sta učenca morala pripraviti prostor za evharistijo. Morda smemo zato reči, da pravi prostor za evharistijo ni “velika jedilnica”, kjer je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci, ampak življenje vernikov, ki se hranijo s Kristusovim telesom in krvjo. Mi moramo biti pripravljeni na prejem evharistije: naše srce, naša misel in volja, naša duša – to mora biti pripravljeno, tu mora biti dovolj prostora za prejem Kristusovega telesa in krvi. “Vzemite, to je moje telo,” vabi Jezus nas, kot je vabil svoje učence. Krščanstvo ni filozofija ali samo zadeva razuma. Krščanstvo je živa vera, ki zahteva naš dejaven odgovor in naše sodelovanje. Če hočemo rasti v Božji milosti, se moramo redno in zvesto hraniti s Kristusovim telesom in njegovo krvjo.
Zato ni pretirano trditi, da je posebna milost praznika v tem, da bi ponovno odkrili nedeljo kot praznični dan in dan srečanja z evharističnim Jezusom, to je z njim, ki daje smisel veselju in naporom vsakega našega dne in vsega našega življenja. To veliko skrivnost je treba predvsem lepo obhajati. Če hočemo biti in ostati kristjani, nedelja in sveta maša morata imeti osrednje mesto v našem življenju. “Nedelja – pravi koncil – je najodličnejši dan liturgičnega občestva, ko se verniki zberejo, da se ob poslušanju Božje besede in z udeležbo pri evharistiji spominjajo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih” (B 106). Zato lahko pritrdimo koncilskim besedam, da “presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje” (D 5). Kako osrečujoče bi bilo, če bi mogli ponavljati s svetim Irenejem: “Naš način mišljenja se sklada z evharistijo in evharistija s svoji strani potrjuje naš način mišljenja.”
Praznik pa prinaša še en poudarek. “Ker je Kristus sam navzoč v oltarnem zakramentu, mu je treba izkazovati Božje češčenje,” pravi KKC (1418). Povabilo k češčenju Najsvetejšega je posebej močno sporočilo prav praznika Svetega Rešnjega telesa in krvi. “Obiskovanje najsvetejšega zakramenta je dokaz hvaležnosti, dejansko znamenje ljubezni in izkazovanja Božjega češčenja, ki smo ga dolžni Kristusu, pričujočemu v tem zakramentu” (prav tam). Božji služabnik Janez Pavel II. pa je pomenljivo zapisal, da “Cerkev in svet zelo potrebujeta evharistično češčenje. V tem zakramentu ljubezni nas Jezus sam pričakuje. Ne varčujmo s časom, ko hodimo na srečevanje z njim v adoraciji, v kontemplaciji, polni vere in pripravljenosti na zadoščevanje za velike grehe in prestopke sveta. Naj se naša adoracija nikdar ne neha” (Dominicae cenae, 3).
Ker se Bog v svoji velikodušnosti ne da prekositi, ga prosimo za milost, da bi v resnici živeli iz evharistije. Prosimo ga, da bi razumeli besede sv. Alfonza Ligvorija, ki je zapisal, da je “med vsemi oblikami pobožnosti češčenje evharističnega Kristusa prvo za zakramenti; Bogu je najljubše, nam pa najkoristnejše”. Sveta maša in obiski Najsvetejšega pa naj bodo preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Jezusu, navzočemu v presveti evharistiji. To delajmo v njegov, Jezusov spomin, in v svoje posvečevanje.

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Vse za zdravje

3. 6. 2021 s. Cirila Hostnik

Zdravje je že taka stvar,

da kdor ga ‘ma, zanj ni mu mar.

Kdor pa enkrat ga je izgubil,

ta zanj se vedno z’lo bo trudil.

Mnogi v bolezni obračun nar’dijo,

kar jim je škodovalo, opustijo.

To, kar dobro jim je delo,

namažejo še bolj na debelo.

Eni po nasvetih prav hlepijo,

iščejo zdravil, ki z malo truda jih dobijo.

Reklama, ki zdravje jim obeta,

zanje čist’ takoj je sveta.

Spet drugi so več pri zdravniku kot doma,

diagnoza pa vedno ista bo prišla:

je kriva hrana, delo, stres,

to hitra pot je do nebes.

Pri zdravljenju pa ena stvar zelo drži,

ko zdravimo liste, drevo pri korenini nam zboli.

Če hočemo za svoje zdravje res skrbeti,

pot drugačno moramo začeti.

Če naša duša je »bolana«,

od žrtev mnogih vsa zgarana,

če z zamerami in jezo se prehranjuje,

potem tud’ telo v zdravju nazaduje.

Ko na vse kriplje zdravimo telo,

včasih joče, včasih smeje se nebo.

Saj diagnoza že ob rojstvu vsakemu je dana,

umret’ bo treba – eni kasnej’, eni bolj zarana.

Je bolje umreti zdrav ali bolan?

Umret’ spočit ali zgaran?

Ob zadnji uri samo se eno bo vprašalo:

koliko ljudi nas po ljubezni je poznalo.

Blog, Pesmi 1 Reply

©2021 - Šolske sestre de Notre Dame - Weaver Xtreme Theme

↑