*****************************
29. 11. 1860 — Roj. —  Naklo na Gor.
??. 11. 1881 — Vst. —  Gorica
15. 08. 1882 — No. —  Gorica
15. 08. 1883 — Prv. —  Gorica
15. 08. 1895 — Več. —  Gorica
27. 08. 1905 — Um. —  Šmihel

*****************************
Pokopana v Šmihelu

v 45. letu življenja in
v 23. letu redovnih zaobljub

*****************************

Prvikrat je Gospod potrkal na šmihelska samostanska vrata 27. avgusta 1905, ko je vzel k sebi požrtvovalno samostansko kuharico s. Marijo Bogomilo Pavlin, ki je tudi v zadnji bolezni od jutra do večera vztrajala pri štedilniku.

+ + +

Častita prednica goriškega samostana, poznejša generalna predstojnica, mati Margareta, je v pozni jeseni leta 1881 obiskala gluhonemnico v Gorici. Pri tej priliki se je predstavilo slabotno, šibko dekletce in prosilo za sprejem v red. S častito prednico je šla boječa kandidatka še isti dan v zavod Naše ljube Gospe v ulico sv. Klare. Kdor je videl bledo in šibko dekle, je z njo sočustvoval, tako otožen je bil njen izraz. Nič čudno! Okoli nje sami tuji obrazi, nemškega jezika ni razumela, v duši pa silno domotožje. Toda s pomočjo milosti božje in lastne energije se je obzorje okoli mlade duše kmalu zjasnilo: težave so bile premagane, strah pregnan, srce je veselo utripalo, kandidatka se je kmalu priučila nemškega jezika in docela udomačila. Pridna postulantka je že 15. avgusta 1882 prejela redovno obleko in ime Marija Bogomila ter se po letu preizkušnje s sv. zaobljubami zavezala, da bo zvesta nebeškemu Ženinu. Še isto leto se je vrnila v gluhonemnico, kjer je oskrbovala kuhinjo. 28. septembra 1886 pa so jo predstojniki poslali v novoustanovljeno filialko Šmihel. Preprosta in slabotna sestra Bogomila je bila vestna in požrtvovalna redovnica. Svoja dela v kuhinji je opravljala z ljubeznijo do Boga točno in varčno. Junaško je premagovala svojo bolehnost in tako je do novega leta 1905 zvesto vršila svoje dolžnosti.

Toda železna volja ni mogla več ukazovati pojemajoči telesni moči. Sestra Bogomila je morala zamenjati kuhinjo z bolniško sobo, kjer je tudi vedno kaj lahkega delala – pletla ali krpala. V bolniški sobi se je končno sprijaznila z mislijo na smrt. 28. marca 1905 je iskreno zaprosila za sv. zakramente, sv. popotnico je prejela kleče, sv. maziljenje sede na stolu – navzoče so bile pri sv. opravilih vse njene sosestre.

V težki bolezni je bila vedno prijazna, tiha in hvaležna. Za vsako zaslugo se je prisrčno zahvaljevala: »Bog povrni tisočkrat!« Njeno brezmejno hrepenenje, da bo čim prej rešena telesnih spon in se bo kmalu radovala na ženitnini Jagnjetovi, se še ni takoj izpolnilo. Povrnile so se ji telesne moči, spet je iz sobe prilezla na vrt, a le za malo časa. Polagoma so jo zapuščale moči in v težkih bolečinah je živela še do 27. avgusta 1905. Ti dnevi so bili zanjo vice. Ljubi Bog ji je v svoji neizmerni dobroti določil ta čas, da tu odsluži za vse časne kazni, saj se je tako bala ognja na onem svetu. Ko so duhovnik in njene sosestre molili ob bolniški postelji molitve za umirajoče, je tiho zaspala v Gospodu.

Za njeno krsto je stopalo in molilo 9 duhovnikov. Spremljale so jo belo oblečene deklice z lilijami v rokah in trosile za njo cvetje molitve. Še ganljivejša je bila skupina revežev in siromakov, ki so s pokojno sestro Bogomilo izgubili sočutno radodarno srce in dobrotne roke, ki so tako rade delile kruh ubogim. Prav gotovo je bila deležna pokojna sestra Gospodovega blagra: »Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo dosegli usmiljenje!«

R. I. P.