***********************************************
27.11.1927 —  Roj. — Št. Peter / Otočec
O9.11.1951 —  Vst. — Struga
O8.01.1956 —  No. —Trnovo
17.01.1957 —  Prv. — Trnovo
O3.12.1962 —  Več. — Struga
25.05.2023 —  Um. — Novo mesto

***********************************************
Pokopana v Šmihelu |osmrtnica|

v 96. letu življenja in
v 67. letu redovnih zaobljub

***********************************************

V poznem majskem popoldnevu, dan po prazniku Marije Pomočnice, je v naši skupnosti v Novem mestu Vstali Zveličar poklical k sebi našo drago sosestro Marijo Ignacijo Brulc (1927-2023). Daritev svojega življenja je sklenila v 96. letu starosti in 67. letu redovnih zaobljub.

Sestro Ignacijo najbolje opišejo naslednje besede, ki jih je izrekla lani, ko je obhajala svoj jubilej 65 let redovnih zaobljub:

»Na redovni poti sem zelo zadovoljna. Veseli me, da imamo v skupnosti dovolj časa za osebno molitev. Vesela in srečna pa sem tudi zato, da lahko še vedno naredim kaj lepega za Boga in za lepo bivanje med sestrami v skupnosti.

Rojena sem bila 27. novembra 1927, kot tretji otrok v kmečki družini z devetimi otroki v vasi Gorenje Kronovo, župnija Št. Peter — Otočec. Tudi tri moje rodne sestre so redovnice. Čeprav so bili težki časi, sem imela lepo mladost. Škoda le, da je bilo takrat težko za kaj več šolanja, posebno med vojno.

Zaradi mnogih ovir sem lahko šla od doma šele, ko sem bila stara 21 let. Ko so bile sestre pregnane na grad Struga, sem se osebno srečevala z njimi na državnem posestvu, kamor sem tri leta hodila na sezonsko delo. Na tem posestvu so delale tudi sestre. Občudovala sem, kako so bile vedre, veselo razpoložene in z vsem zadovoljne, čeprav jim je bilo vse vzeto. Ob tem se je moj poklic še utrdil in prosila sem za sprejem. Redovno obleko sem prejela 8. januarja 1956, prve zaobljube sem naredila 17. januarja 1957. Obe slovesnosti je vodil škof Anton Vovk.

V teh 65-tih letih sem bila več kot 10 let v Lovranu, kjer sem delala v počitniškem domu za duhovnike. Iz tega časa se najbolj spominjam srečanj s škofom Antonom Vovkom. Za krajši čas sem bila potem v Ljubljani, v Bistrici-Tržiču in na Barju-Črna vas. Potem sem bila poslana v Šentjernej, kjer sem bila malo manj kot 30 let.«

Zadnja leta je živela v skupnosti v Novem mestu, hvaležna za vse darove in milosti, za lepe in manj lepe dogodke. Njeno življenje je bilo prežeto z molitvijo in neštetimi dobrimi deli, s katerimi je vse do svojega zadnjega dne pomagala povsod, kjer je le mogla.

Draga s. M. Ignacija, hvala Bogu za dar življenja in poklica, ki vam ga je namenil in vas poklical v našo notredamsko redovno skupnost. Hvala vam za vse veselo pričevanje in za vse delo, ki ste ga opravili v teh dolgih — pa morda tudi kratkih – letih svojega redovnega življenja. Čeprav ta leta niso nič v primerjavi z večnostjo, pa ste v njih posejali toliko dobrote, veselja, iskrenega žrtvovanja. Bog, ki vse ve in ki vse vidi, naj vam vse povrne. Mi vam moremo reči samo HVALA za vse!

R. I. P.