***********************************************
23.11.1941 —  Roj. — Št. Peter / Otočec
O1.09.1964 —  Vst. — Struga
O6.08.1965 —  No. — Trnovo
08.08.1966 —  Prv. — Struga
10.08.1971 —  Več. — Ljubljana / Koseze
08.05.2024 —  Um. — Novo mesto

***********************************************
Pokopana v Šmihelu |osmrtnica| 

v 83. letu življenja in
v 58. letu redovnih zaobljub

***********************************************

V zgodnjem jutru 8. maja 2024 se je v 83. letu življenja in 58. letu redovnih zaobljub nepričakovano poslovila od nas naša draga sosestra M. Jana (Ljudmila) Rifelj ter v spremstvu majniške Kraljice pohitela v večnost – še dan pred Gospodovim vnebohodom in hkrati tudi dan pred smrtnim datumom naše blažene ustanoviteljice M. Terezije Jezusove Gerhardinger.

Rodila se v začetku 2. svetovne vojne, 23. novembra 1941, v prijazni majhni vasici Lešnica (župnija Šempeter/Otočec) v številni družini s sedmimi otroki. Bila je drugorojenka. Mama Angelca in oče Alojzij sta zelo skrbela za dobro krščansko vzgojo. Sad tega je bil tudi Milkin duhovni poklic.

Del otroštva je preživela pri stari mami v Češnjicah, kjer je rada pasla krave. Še pred vstopom v samostan si je izbrala učiteljski poklic, ker si je želela delati z otroki. Tako je po končani osnovni šoli v Šempetru nadaljevala šolanje na novomeški gimnaziji in zatem na učiteljišču. To so bila težka povojna leta, posebej za katoliške učitelje, saj so jih zelo nadzorovali, da ne bi hodili v cerkev in s svojim zgledom vzgajali mladino v krščanskem duhu.

Milka je kljub vsemu že dolgo čutila v sebi Božji klic: »Hodi za menoj!« Sestre, ki so v tistem času že živele v pregnanstvu na Strugi, so imele velik vpliv nanjo; rada jih je obiskovala. Že njena mama, ki je bila njihova učenka v Šmihelu, si je želela vstopiti v samostan, a potem je Gospod hotel drugače.

Tako je Milka 1. septembra 1964 vstopila v kandidaturo na gradu Struga in že po enem letu začela noviciat v Trnovem, skupaj s še tremi sonovinkami. Pri preobleki na praznik Gospodovega spremenjenja, 6. avgusta 1965, je dobila ime sestra Marija Jana.

Zelo je cenila redovno obleko in ji je bilo vedno izredno težko, kadar je morala kam v civilni obleki. Kot sestra je nadaljevala šolanje na teološki fakulteti. Rada je poučevala verouk, a to njeno veselje z otroki je trajalo le nekaj let, saj je kmalu zbolela za tumorjem v glavi, ki ji je povzročal zelo hude bolečine. Leta 80 je bila operirana, posledice pa so ostale. Od takrat dalje so jo spremljale težave s koncentracijo in ravnotežjem.

Ampak s. Jana ni bila nikoli brez dela. Že pred operacijo ji je bila zaupana vzgoja kandidatk. Njeno poslanstvo se je nadaljevalo v Kopru, nato v Lovranu, kjer je skrbela za dva starejša zakonca. Nekaj let je preživela v Ljubljani, kjer je skrbela za starejše sestre, nato pa je bila premeščena v Novo mesto. Tukaj se je začelo njeno poslanstvo v domu starejših občanov v Šmihelu. Rada je prisluhnila ostarelim in bolnim in jim prinašala sveto obhajilo. Mnogim je pomagala, da so po dolgih letih ponovno našli pot k Gospodu, celo po 60-ih letih. Temu svojemu poslanstvu je bila zelo predana celih 25 let, vse do pandemije leta 2020.

Zadnja štiri leta je tudi sama vse bolj čutila bolezen in starostne težave, ki jih je potrpežljivo prenašala in darovala Gospodu. Veliko je molila in z drobnimi deli pomagala kolikor in kjerkoli je mogla. Vsak večer je v svoji sobi stopila k oknu in s pogledom na kapiteljsko cerkev sv. Nikolaja počastila Gospoda ter obenem prosila za vse sosede in za vse domače – žive in pokojne, za vse duhovnike, za oba škofa, za vse bolnike, posebej umirajoče, za vse zdravstvene delavce, za župana in sodelavce, še posebej za trpeče otroke in njihove družine. Na koncu je vedno dodala prošnjo: »Sveti Miklavž, prosi za nas.«

***

Draga sestra Jana, tvoj odhod nas je zelo iznenadil, pogrešale te bomo! Hvala ti za veselje in dobroto, ki smo ju bile vse deležne ob tebi, predvsem pa za tvoj zgled redovnega življenja. Zaupamo, da se že veseliš pri Gospodu v nebesih in da nas boš še naprej spremljala z molitvijo, da tudi me srečno dospemo na cilj.

R.I.P