Mrazek prišel je na obisk, nas že zebe kakor vrisk. Nihče ni ga k nam povabil, gostoljubje sam je izrabil. Družbo mrzlo s sabo ima, led se kar po tleh trklja, če kdo na njega hitro stopi, pristane na bolniški klopi. Spremljajo svečke ga iz leda, se ‘svetjo’, če jih sonček gleda. Mrazek budno nanje pazi, da veseli so njih obrazi. Ko pa svečke se v jok spustijo, otroci mrazku … » Več …
Kaj, če sončku se zahoče, da nič več nam sijati noče? Hitro bi za oblak se skril, zemljo v temo vso ovil. Če sonček bi se kar odločil, da ljudi še s temo bo soočil. Potem le luna bi sijala in Metka v šolo ne bi znala. Zjutraj vsi bi mirno spali, budilke na dopust poslali. V službo pot bi mami iskala in perilo z baterijo prala. “Dober dan” bi … » Več …
Večer je lep in lunca sveti a Špela se ne neha dreti. Na vrtu z mamico sedijo, vse sosede prebudijo. A kar naenkrat čisto utihne, le sap’co še skoz nosek pihne. “Mami, lučka po zraku leta, in vedno več se jih prepleta!” Mami, ki na pol že dremlje, nič kaj resno to ne jemlje. “No, če mamico nič ne skrbi, se tudi meni bati ni!” Vleže se na mehko travco, … » Več …
Mihec se tiho k mami stiska, ko zagrmi in se zabliska, v strahu se navzgor ozira, kdo neki vreme to nadzira. “A priletiš kar iz neba, ti mala dežna kapljica? Mar v nebesih kdo se joče, in kuharca z lonci gor ropoče?” “Ali se pa se kdo tušira, samo od kje ta blisk potem izvira?” Spet pošteno zagrmi, Mihcu strah gre do kosti. Nežno mami ga objame, “Mar jezi se … » Več …