DECEMBER – Advent / Učlovečenje

DECEMBER – Advent / Učlovečenje

1
S prvo adventno nedeljo se začne novo cerkveno leto. Prenovimo se tudi mi!

2
Odstranimo, kar je slabega, da bo Božja ljubezen mogla prebivati v nas.

3
Zelo se mi mudi, da uredim, kar še moram urediti.

4
Oče, usmili se me po svojem Sinu Jezusu v Svetem Duhu!

5
Očisti naša srca vsake krivičnosti in nas obišči s svojo milostjo.

6
Ne bo miru, dokler se ljudje ne spreobrnejo in spravijo z Bogom.

7
Z iskreno hvaležnostjo Bogu lahko rečem, da še nikoli nisem bila prevarana v svojem upanju in zaupanju.

8
Po mogočni priprošnji preblažene Device in vas priporočam Svetemu Duhu ter vas za vedno izročam njenim blagoslovljenim rokam.

9
Noben angel ne zmore našteti dobrih del, ki jih Bog v enem samem dnevu stori človeku.

10
Zares, ko je stiska največja, je Božja pomoč najbližja! Ali ne bomo tudi mi pripravljeni ponuditi svojo roko v pomoč, kjer je še potrebno?

11
Kaj koristi, če si pridobimo ves svet, naša duša pa škodo trpi, ker smo vzeli luč iz laterne in jo nesli na prosto? Naj jo še tako skrbno varujemo, veter jo bo zlahka upihnil.

12
Bog živi! Poln dobrote in ljubezni, prijatelj ubogih.

13
Človek je človek in Bog je Bog.

14
Tako popolna kot je Bog, krščanska duša ne more postati, ostane stvar. Toda po Jezusu se lahko bliža neskončni Božji popolnosti.

15
Noben čas ni bolj primeren za vajo v ponižnosti, kakor sveti adventni čas, v katerem obhajamo skrivnost učlovečenja, ki je in ostane skrivnost najgloblje ponižnosti.

16
Človek je odpadel od Boga. To dokazuje veliko dejstvo vsesplošne grešnosti človeštva. Če se hočemo spet povezati z Bogom in se vrniti k njemu, se moramo dvigniti do prvotnega dostojanstva.

17
Človek se zaradi svoje ranjene narave sam ne more prenoviti. Pomagati mu mora nekdo, ki je z Bogom popolnoma eno in se bo zedinil z izgubljenim človeštvom … Zato se nas je Bog usmilil in poslal Kristusa, svojega Sina, ki je z njim enega bistva, da se je učlovečil.

18
Imamo veliko nalogo, da postajamo podobni najsvetejši osebi Jezusa Kristusa, prvenca človeštva, katerega udje smo.

19
Kako naj postanemo novi ljudje, za kar nas je Bog določil, če ne sprejmemo učlovečenega Božjega Sina in se z njim ne zedinimo?

20
Ponižajmo se z Marijo in v ponižnosti prihajajmo pred Gospoda … ! Potem se bo Gospod ozrl na nas in nam dal večno zveličanje, plačilo ponižnih.

21
O Jezus, posebej se hočem truditi za ponižnost, ljubezen in krotkost, da bo tvoja podoba vedno bolj žarela v meni.

22
O Bog, naj v luči Svetega Duha vedno globlje odkrivam tvojo neskončno ljubezen in dobroto!

23
Ob bližnjem prazniku svetega rojstva našega ljubega Gospoda Jezusa prisrčen pozdrav, resnično ljubezen do Boga in bližnjega, novo vnemo pri poklicnem delu in zvestobo v službi Gospodu; Bogu v slavo in nam v blagoslov, mir in zveličanje.

24
Jezusovo ime je ime nad vsemi imeni. V njem je naše zveličanje in naša večna sreča.

25
Preprosti betlehemski pastirji so šli iskat Jezusa in ga našli. – Toda kakšnega?

26
Pojdimo, posebno v teh dneh, z ubogimi pastirji in svetimi modrimi k Jezusovim jaslim. Skupaj z njimi pokleknimo pred Jezusa in položimo predenj svoj dar, da nam bo dan tisti mir, ki so ga angeli na betlehemskih poljanah oznanjali vsem, ki so blage volje.

27
Naj Božje Dete, pred katero prinašamo vse želje svojega srca, v novem milosti polnem letu izpolni, kar mu je v slavo in čast.

28
Vsako dobro delo ima skromen začetek. Zato se ne sramujemo in ne bojimo nobenega še tako majhnega in revnega začetka. Vsemogočni bo od jasli naprej vodil svojo stvar. Nebo in zemlja sta mu pokorna.

29
Vsa Božja dela zorijo počasi in v trpljenju, potem pa toliko trdneje stojijo in toliko lepše cvetijo.

30
Dobri Bog, ki nam je v tem letu tako zelo stal ob strani, bo tudi v prihodnjem naša pomoč in moč. V to trdno upamo in ga v molitvi prosimo.

31
Služimo troedinemu Bogu vse življenje z veseljem, poslušajmo ga in ga ljubimo nad vse.