Žena globoke vere,
ki je vedno iskala BOŽJO VOLJO,
si prizadevala za EDINOST v naši mednarodni skupnost
in odgovarjala na pereče POTREBE svojega časa,
ko se je posebej posvečala UBOGIM in VZGAJALA
s širokim pogledom na svet.

ŽIVLJENJSKA POT   

Rodila se je 20. junija 1797, v majhnem bavarskem mestu Stadtamhof pri Regensburgu. Njeno krstno ime je bilo Karolina. Starša sta jo vzgojila v krščanskem duhu in v duhu ljubezni do ubogih: ob njunem zgledu se je mala Karolina učila sprejemati ljubezen in jo razdajati drugim. V takem okolju je spoznavala Boga in veliko božjo ljubezen do nje, tu je sledila božjemu klicu v redovno življenje, tu je ustanovila kongregacijo.

V takem okolju je dozorelo njeno dovzetno srce, ki je segalo do ubogih, otrok, mladih, žena ter z njimi delilo njihove stiske. V svoji družini se je naučila povezanosti z Bogom in edinosti v tej osnovni skupnosti. Ta edinost se je tako zakoreninila v njenem srcu, da je postala kasneje tudi njena najodličnejša skrb v skupnosti, ki jo je ustanovila. To ni bil le nek ideal, za katerega je upala, da ga bo dosegla, ampak resničnost, ki jo je sama živela in za katero se je borila.

V domači družini je okusila tudi zavzetost za vzgojo. Načela in praksa njenih staršev, zlasti pa še zgled njunega sodelovanja z Bogom, najboljšim Vzgojiteljem vseh časov, je v njej ostalo vedno kot nekaj živega; tudi zaradi te bogate izkušnje je postala vzgojiteljica s širokim pogledom na svet in služila vsem, ki jih je Bog postavil na njeno pot ali izročil v njene roke.

Pa še nekaj je zaznamovalo njeno življenje, kar je tudi imelo pomemben vpliv pri nastajanju redovne skupnosti. Že med njenim otroštvom so divjale Napoleonove vojske, Cerkev je bila popolnoma nemočna, ljudstvo obubožano in moralno na dnu. Samostane in njihove šole so zapirali; tudi šolo Kornih sester v Stadtamhofu, kamor je hodila Karolina, so zaprli. Zaradi nastalih razmer je tvegala in z 12. leti, – lahko bi rekli: sama še otrok – sprejela poučevanje pod vodstvom in mentorstvom stolnega župnika Mihaela Wittmanna.

Doživljanje Boga kot smisla življenja pa je bilo tisto, kar jo je samoumevno vodilo v ustanovitev redovne skupnosti, v kateri je ljubeča skrb za otroke postala program njenega življenja, vzgoja in šola pa sta bili pot k temu. Njen cilj ni bil izobraževanje elitnih skupin, temveč pomoč predvsem ubogim, zapuščenim in zapostavljenim otrokom in mladim. Njim je treba pomagati do stopnje človeka vrednega življenja v poklicu in družini, v državi in Cerkvi – je bila prepričana, dokaz za to pa so bile njene šole, otroška zavetišča, ljudske kuhinje in sirotišnice. Koliko dobrega je bilo v teh ustanovah, ve Bog.