Kongregacija Šolskih sester de Notre Dame je bila ustanovljena 24. oktobra 1833, ko je Karolina Gerhardinger (z redovnim imenom Marija Terezija Jezusova) skupaj z dvema dekletoma začela redovno življenje v kraju Neunburg vorm Wald na Bavarskem.

Redovna skupnost je zaživela, ker je božji klic našel odgovor v srcih ljudi, ki so bili trdni v veri, daljnovidni in pogumni v dejanju. Iz tega medsebojnega prepletanja božjega klica in človeškega odgovora kongregacija živi še danes.

Življenje in delo prve skupnosti je bilo prežeto z apostolskim duhom in osebno duhovnostjo ustanoviteljice; ta duhovnost je oblikovala življenje sester in globoko vplivala na mnoge druge. Iz hrepenenja, da bi bili vsi ENO v Bogu, je Mati Terezija utemeljila kongregacijo v EVHARISTIJI, jo zasidrala v UBOŠTVU in jo posvetila MARIJI.

Mati Terezija je z rodne Bavarske popeljala prve sestre v enajst dežel Evrope in že leta 1874 na ameriški kontinent.

Na potrebe tedanjega časa so sestre odgovorile z vzgojo deklet predvsem v osnovnih šolah, pa tudi v sirotnišnicah, dnevnih zatočiščih in strokovnih šolah. Prav tako so vzgajale bodoče učiteljice in utirale pot v razvoju otroških vrtcev. Za dekleta, ki so delale po tovarnah, so ustanovile domove in posrkbele za večerne šole, v katerih so jim nudile osnovno izobrazbo.

Vse to vzgojno delo kongregacija šolskih sester de Notre Dame vrši tudi danes v deželah Evrope (9 provinc: Bavarska, Westfalija, Berlin, Avstrija, Italija, Slovenija, Poljska, Češka in Madžarska), obeh Amerik (11 provinc: Baltimore, Canada, Chicago, Dallas, Mankato, Milwaukee, St. Louis, Wilton; Argentina, Porto Alegre, Sao Paolo; ter regiji Japonska in Guam), Azije in Afrike (misijonska področja) – seveda prilagojeno novim razmeram in potrebam.

Danes je naš največji poudarek na skrbi za uboge, kar je razvilo vzgojno in misijonsko dejavnost kongregacije zlasti v deželah Latinske Amerike (Mehika, Guatemala, Honduras, El Salvador, Puerto Rico, Peru, Bolivija, Čile, Argentina, Brazilija, Paragvaj) in v Afriki (Gana, Nigerija, Kenija, Gambija).

Če smo se v danih možnostih posvečale predvsem pastoralnemu delu v vseh mogočih oblikah, pa sedaj načrtujemo, kako bi se vrnile nazaj k naši specifični karizmi. Zavedamo se, da trenutno še nimamo možnosti neposrednega dela v šolah, zato pripravljamo razne tečaje (šiviljski, kleklarski, kuharski; počitniško delavne tedne, itd.), združene z duhovnim poglabljanjem. Še naprej pa ohranjamo tudi razne krajše oblike poglablanja (enodnevne duhovne obnove, za konec tedna), duhovne vaje in podobno. Tudi dekletom, ki stanujejo pri nas, skušamo bolj neposredno stati ob strani, jih vzgajati in jim tako pomagati razviti njihove osebnosti.

Ideal je velik, zato se zavedamo, kako močno mora biti temelj in središče našega osebnega, skupnega in apostolskega življanja naše združenje z Bogom. Zato je molitev naš stalni odgovor na nenehni božji klic k poslanstvu, h kateremu nas Mati Terezija spodbuja z besedami; “Služimo troedinemu Bogu vse življenje v veselju, poslušajmo ga in ljubimo ga nad vse.”