Enajst let v Albaniji

Dobro se spominjam dneva, ko sem prvič letela in pristala na Albanskih tleh. Pred pristankom je letalo letelo dovolj nizko, da sem lahko videla bunkerje, ki so kot sive gobe štrleli iz zemlje. Tekom let pa tega prepoznavnega znamenja za Albanijo skoraj da ni več videti. Ljudje gradijo ceste in drugo infrastrukturo, zaradi katere odstranjujejo in uničujejo  železne »jurčke«, ki so globoko zaznamovali albansko kulturo in politiko. Pa ne samo, da ni več videti bunkerjev, tudi marsikatera vrednota, ki je bila za albansko ljudstvo sveta, počasi izginja. Še pred enajstimi leti ni bilo slišati, da se albanska žena lahko loči od moža, pa če tudi jo je pretepal in zlorabljal. Žena-nevesta pri hiši je bila doma. Skrbela je za otroke, moža, njegove starše in  gospodinjila za razširjeno družino. Danes temu ni več tako. Žene se ločujejo, zapuščajo dom in otroke. V mnogih primerih pristanejo z otroki na cesti, brez strehe nad glavo, brez denarja in zaposlitve. Otroke pogosto pripeljejo v sirotišnico, da si malo opomorejo, najdejo zaposlitev in stanovanje, kar pa ni lahko. Marsikateri ženi to ne uspe, postane depresivna, zaide v prostitucijo ali zapusti deželo.

Hvala Bogu, pa je v tej lepi Albaniji veliko čudovitih družin, ki lepo skrbijo za otroke, jim posredujejo zdrave človeške vrednote, njihovo bogato  kulturo in spodbujajo mlade k študij in k pridobivanju izobrazbe. Da sem lahko vsaj malo začutila dinamiko in problematiko enih in drugih sem morala pogosto obuti njihove, včasih pretesne, spet drugič ohlapne čevlje, in stopiti z njimi v korak. Po tolikih letih z veseljem zapišem, da sem v Albaniji spoznala čudovite ljudi, ne glede na to, na kateri ravni smo se srečevali in sodelovali, bili so topli, prijazni, zaupljivi, zvesti in ustrežljivi. Če je bila katera od mater ali kateri mož nesramen, tečen,  je bil zato, ker ga je v to porinila – prisila stiska iz katere ni videl izhoda. Ob sprejemu otrok v našo vas Trenutek sreče se mi je pogosto porajalo vprašanje: kako se počuti mama – oče, ko zapušča svojega otroka v roke tujcev.  Kako strašen mora biti občutek, da kot mati – oče ne morem nuditi svojemu otroku, včasih več otrokom, najnujnejšega za preživetje. Seveda me je včasih močno prizadela ignoranca in hladnost staršev do njihovih otrok, predvsem ko so bili starejši in bi se morda celo lahko vrnili k družini.  In tudi ob pogledu nanje sem iskala v sebi odgovor, zakaj tako in ne drugače. Vsa ta in mnoga druga vprašanja, izkušnje so mi pomagala živeti in razumeti albanskega človeka in njegovo naravnanost k boljšemu in presežnemu.

Hvala vsem, ki ste nam vsa ta leta pomagali z denarno, kot tudi močno duhovno pomočjo in oporo.

Vas Oret fatlume – Trenutek sreče  in vsi ostali projekti, pri katerih sem smela sodelovati,  so dozoreli, da so jih lahko prevzeli domačini ter upam in molim, da bi jih dobro vodili v dobro otrok, mladih in žena. Danes na praznik Treh kraljev, ko se spominjamo in molimo za misijonarje tudi sama vključujem v molitev vse misijonarje doma in po svetu, ki se trudijo za dobro. Dostojevski je zapisal v knjigi Besi:

»Kdor bo naučil ljudi, da so vsi dobri, bo dopolnil svet.«

s. Slavka


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:heart: 
:-) 
:whistle: 
more...