↓
 
  • Domov
  • Skupnost
    • Ustanoviteljica
      • Zaupanje in tveganje
    • Slovenska provinca
    • Mednarodnost
  • Duhovnost
    • Dom matere Terezije
      • O domu
      • Dogodki
      • Skupine
      • Utrinki
    • Molite z nami
    • Duhovna misel ob nedeljski Božji besedi
  • Vrtec Antonina
  • Kontakt
  • Intranet
  • Prijava

Šolske sestre de Notre Dame

"Služimo Troedinemu Bogu vse življenje z veseljem!" (bl.M.T.)

Šolske sestre de Notre Dame
  • Blog
    • s. Cirila
    • s. Darija
    • s. Irena
    • s. Ivica
    • s. Karmen
    • s. Magda
    • s. Marjeta
    • s. Marjetka
    • s. Slavka
  • Shalom
    • Refleksija o SOLIDARNOSTI
    • Poročila NGO
    • LAUDATO SI
    • Listina o Zemlji
      • O nastanku Listine
    • S. Antonina Kratochwil
  • Veroučni kotiček
    • Mala veroučna knjižnica
      • Naredi si knjižico
        • 8 stransko
        • 16 stransko
        • 64 stransko
        • 32 stransko
        • Raznovrstnih oblik
      • Molitve in obrazci
      • Božja beseda
      • Marija
      • Sveti časi
      • Zakramenti
      • Zgodbe
      • Svetniki
      • Modrost srca
      • Duhovna rast
      • Naša karizma
    • Delovni listi
      • Delovni zvezki
      • Interaktivni
        • Prijava v spletni veroučni zvezek
      • Križanke
      • Molitev
      • Sveta maša
      • Sveto obhajilo
      • Sveta spoved
      • Nebeški zavetniki
      • Ustvarjalne ideje
    • Video
      • Razno
      • Pesmi
  • Fotoalbum
  • Knjiga gostov
 
 Prijava

2004_albanija_01

01
02
03
04
05
06
07
08
09
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
24a
25
26
27
28
29
29a
30
31
32
33
34
35
35a
36
37
38
39
40
41
42
42a
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
54
55
56
57
58
59
60
[Predvajaj]

Ob koncu – pred začetkom

20. 8. 2021 s. Magda Burger

Končujemo poletne počitnice in se že (nekateri bolj na blizu, drugi še malce od daleč) spogledujemo z novim pastoralnim, šolskim… letom. Pa z novim mesecem, ki bo pomenil tudi začetek novega letnega časa. Ko se oziramo čez ramo v poletje, se verjetno imamo za kaj zahvaliti. Veliko milosti, izzivov, veselja, preizkušenj in vsak bi lahko dodal še kaj v to naštevanje. Za vse pa velja en velik “HVALA”. Ne samo za dogodke, tudi za sodelavce, sosestre, ljudi, s katerimi smo se srečevali. Z nekaterimi prvič. Za vsako srečanje HVALA. Naj Gospod povrne tako, kot on ve, da je za vse najbolj prav. Amen. In sedaj smo pred novim začetkom. Ne vemo, kaj prihaja. Vremenoslovci obljubljajo ohladitev, izkušnje govorijo o novih izzivih, mi pa vemo, da bo nad vsem spet bedela ljubeča Božja roka. Torej, pogumno v zaključek, da bomo začeli z Bogom novo. Naj nam bo milostljiv in naj blagoslavlja vse naše načrte, da bodo Njemu v slavo, ljudem v veselje in nam v zveličanje. Amen.

Blog, Iz dnevnika Šolske sestre de Notre Dame Leave a reply

Blagor mu, kdor se ne spotakne nad Jezusom!

4. 7. 2021 s. Darija Krhin

14. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! Božja beseda 14. nedelje med letom nam ponuja v premislek več stvari. Ob njej bi lahko premišljevali o neveri, to je, o nesposobnosti nas ljudi, da bi sprejeli razodevanje Boga v preprosti vsakdanjosti. Naslednja misel bi lahko bila ljubezen do Boga, ki je bila resnična gonilna sila prerokov. Razmišljali bi lahko o čudenju vere, pa o zavračanju, ki je delež Božjih izvoljencev, o razlogih nevere ljudi današnjega časa, o moči Božje besede, o preroškem poslanstvu Cerkve, o veliki resnici Gospodovih besed Pavlu: “Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.” Res veliko možnosti, da vsakdo najde tisto, kar ga najbolj nagovarja in povezuje s Kristusom; bistveno pa ostaja vprašanje vere oziroma nevere.
Evangelist pravi, da Jezus v domačem kraju ni mogel “storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil”, in doda, da se je “čudil njihovi neveri”. Zametanje Boga in Jezusa, ki ga je poslal, je neke vrste stalnica v človeški zgodovini. V prvem berilu slišimo, da je bil prerok Ezekijel poslan “k narodu upornikov”. Podobno se je dogajalo drugim prerokom. “Greh sveta”, o katerem govori apostol Janez, je prav zametanje Jezusa, zametanje Božje besede. Ta greh pa je potem izvor vseh drugih. Kajti kdor ne sprejme Jezusa, hodi v temi, to je, nima dovolj luči, da bi znal preceniti vrednost stvari in delati to, kar je prav in dobro. Kdor zameta Jezusa, je neke vrste suženj svoje slepote in svojih slabosti, ki prihajajo iz človekove sebične narave. Tudi mi, ki pravimo, da smo kristjani, smo lahko tisti, ki Jezusa zametamo in ga ne sprejemamo. To se zgodi, kadar nima pravega mesta v našem življenju, kadar ga izključujemo iz svojih odločitev … Skratka: kadar ni on naš edini učitelj, ki ga v življenju poslušamo, ampak imamo kar celo vrsto drugih “lažnih učiteljev”, ki jim sledimo, četudi to ni v naše resnično dobro. Bolj “prijajo”, ker so navadno manj zahtevni in ponujajo takojšnjo srečo.
Zakaj svet zameta Jezusa? Razlog je verjetno isti, kot so ga imeli njegovi domačini: nekako si niso mogli predstavljati, da bi se Bog razodeval v preprostosti. Čudili so se sicer njegovi modrosti in “mogočnim delom, ki so se godila po njegovih rokah”, niso pa mogli sprejeti, da je bil to tesarjev sin. Korenina nevere je prav v tej nezmožnosti sprejeti razodevanje Boga v navadni vsakdanjosti. Jezusa smo pripravljeni sprejeti v njegovi moči, te pripravljenosti pa ni več, ko gre za to, da bi ga npr. sprejeli v njegovi ponižni navzočnosti v Cerkvi. Dostikrat smo pripravljeni na velike žrtve in dolge poti, samo da bi doživeli nekaj izrednega, nismo pa pripravljeni Jezusu služiti v človeku, ki ga srečujemo vsak dan. Kadar namreč tako slepo verujemo vase in v svet svojih vizij in večkrat tudi iluzij, postane Jezusova navzočnost v našem življenju odveč. Pozabljamo namreč, da človek samo v Bogu najde svojo polno uresničitev, ki daje življenju smisel. Blagoslov vere je v tem, da vidimo, kako milost in odrešenje prihajata od tam, kar ima svet za nemogoče.
Od kod ta zaprtost? Odgovor je verjetno preprost. Če bi Nazarečani Jezusa imeli radi, bi razumeli. Če hočemo nekaj resnično razumeti, moramo to ljubiti: gre tudi za umevanje s srcem. “Ljubezen ni nekaj, kar bi se vzpenjalo nad druge, temveč sestopa in se priklanja. Bog se pomanjša, da bi napihnjenega človeka znova pripeljal na pravo pot. V tej luči je zakon majhnosti osnovni vzorec božanskega delovanja: omogoča nam spoznati bistvo Boga pa tudi naše lastno bistvo” (J.R., Bog in svet). Vera pa se tako pokaže kot odločitev, ki s svojo zahtevnostjo sega do globin človekovega bivanja in ki zahteva, da se človek spremeni, da bi spoznal, kako slep je, če zaupa samo temu, kar vidijo njegove oči. Kot ljudje živimo od tega, kar je lastno naši človečnosti: od besede, od ljubezni, od smisla, od lepega. Vse to nam je pokazal Jezus. Povejmo mu, da verujemo vanj, v Jezusa iz Nazareta in ga prosimo, naj nam pomaga iz te vere živeti in jo še drugim razodevati kot pravi smisel življenja in sveta.

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Mednarodna refleksija o solidarnosti – Julij 2021

4. 7. 2021 s. Marjetka Jeralič

30. julija obhajamo svetovni dan boja proti trgovini z ljudmi. Okrog 40 milijonov ljudi je žrtev trgovine z ljudmi, blizu ene tretjine od tega je otrok. Dodatno pa več kot 150 milijonov otrok – eden od desetih na svetovni ravni – opravlja otroško delo, ki ga označujemo kot »delo, ki je tvegano, traja preveč ur in ga opravljajo otroci, ki so premladi«. Celotno besedilo članka  je na tej POVEZAVI.
 

 

Mednarodna refleksija o solidarnosti, Obvestila, Shalom Leave a reply

Vera v Boga življenja

25. 6. 2021 s. Darija Krhin

13. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre!
Božja beseda 13. nedelje med letom nam ponuja več pomembnih poudarkov, ki naj bi si jih od nedeljskega bogoslužja vzeli kot popotnico v svoj življenjski vsakdan. Najprej je to vera, ta Božji “dotik”, če smem tako reči, ki človeka odrešuje; vera kot odgovor razodevajočemu se Bogu. Ženi, ki jo je Jezus rešil krvotoka, je rekel: “Hči, tvoja vera te je rešila;” Jairu, očetu mrtve deklice, pa: “Ne boj se, samo veruj!”
Ali niso prav te Jezusove besede za nas spodbuda, da se vprašamo, kako je z našo vero? Ali se nam včasih ne dogaja, da ne vemo, kaj bi nam morala v življenju pomeniti? In: ali ne sledi iz tega, da mislimo, da nam zato tudi Cerkev ne more ničesar dati, oziroma ničesar več povedati? Živimo v času in okolju, kjer ni kaj dosti povpraševanja po Bogu, ker smo izgubili znamenja vere in z njimi mnogokrat tudi vsebino vere. S takim gledanjem pa si potem življenje nekako zapiramo samó v “delo človeških rok”, le v to, kar lahko vidimo in otipamo, Bog, vera vanj, pa nimata več pravega mesta. Vera, če je prava, je nekaj živega in vključuje celotnega človeka, njegov razum, voljo in čustva. Vse živo pa je izpostavljeno spremembam in mnogokrat tudi ogroženo. Tako se dogaja tudi z našo vero, ki zori vsakokrat, ko vedno znova kljubuje raznim pritiskom in môči nevere okolja ter si utira vedno novo pot h Kristusu. Od njega pa v življenje, ker čutimo, da moramo to, kar nas osrečuje, razširjati okrog sebe.
Kadar pride do gledanja, ki vse postavlja pod vprašaj in ne pusti, da bi luč vere odpirala človekova spoznanja, pa ni mesta tudi za drugo pomembno sporočilo nedeljske Božje besede, to je, da je naš Bog – Bog življenja! To sporočilo najprej prinaša in potrjuje kratek odlomek iz knjige Modrosti v prvem berilu: “Bog ni naredil smrti, … vse je namreč ustvaril za bivanje.” Evangeljski odlomek pa govori o Jezusu, ki je naredil dva čudeža, da bi potrdil veličino življenja: od smrti je obudil deklico in vrnil moč ženi, iz katere je zaradi krvotoka življenje dobesedno počasi odtekalo.
Jezus je torej veličino življenja potrjeval s čudeži, preroškimi znamenja tega, kar bo storil, ko bomo v njegovem kraljestvu, pravijo duhovni pisatelji. Tedaj bo “obrisal vse solze z naših oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21,4). S čudeži ozdravljanja, obujanja od mrtvih in svojega vstajenja nam Jezus govori, da je smrt zadnji sovražnik, ki ga je on premagal. Na nas je, da sedaj verujemo, da je Jezus prinašalec pravega, polnega in uresničenega življenja. Tega naj bi se spomnili pri vsaki evharistični daritvi, zlasti, ko se bližamo obhajilu. Prav pri obhajilu dobivamo pogum, da znamo zaupati Jezusu kot Bogu življenja. Pri obhajilu povabimo Jezusa, naj pride k nam, pod našo streho! Še prej pa je potrebno, da se mu bližamo s čisto vestjo ter prevzeti z Božjo besedo in željo, da bi v nas vedno bolj rasel novi človek. “Življenje ljubeči Gospod” nas zaradi polnosti življenja pričakuje tudi v zakramentu sprave. Čim pogosteje hodimo k obhajilu – toda skrbimo za to, da bo to res osebno, ljubeče srečanje s Kristusom. Iz takega srečevanja z njim potem raste moč za življenje po veri. Prosimo Jezusa, da bi bilo v nas vsaj malo vere ljudi iz nedeljskega evangelija, da bomo tudi mi ozdravljeni – v čemer že potrebujemo Jezusov dotik.
In končno ne bi smeli pozabiti tudi na sporočilo, ki ga ima ta nedelja za nas, Slovence: obhajamo namreč Nedeljo Slovencev po svetu. “Poživljenja zavest in molitev za Slovence, razpršene po svetu, nam bo vsem v blagor,” je zapisano v povabilu k obhajanju te nedelje. “Sodobne komunikacije nam obilno skrajšajo razdalje. Nov up so mlade generacije, ki z veliko zagnanostjo brskajo po koreninah. Slovenija v družini evropskih narodov postaja privlačnejša.” Sedanji trenutek slovenske zgodovine in letošnje obhajanje izseljenske nedelje pa naj nas poveže tudi z Marijo, kateri radi priporočajmo sebe in vse naše rojake – da bi eni in drugi ohranili dediščino vere v Boga in v življenje!

Blog, Duhovna misel Leave a reply
©2021 - Šolske sestre de Notre Dame - Weaver Xtreme Theme
↑